Renesansa socializma?

Janko Lorenci

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Kolumna

Evropa kljub krizi sedi na bogastvu – zasebnem. Tu živijo dobri trije milijoni milijonarjev, zasebno bogastvo v zahodni Evropi pa je vredno celih 27 bilijonov evrov. Premoženje zasebnikov v posamičnih državah nekajkrat presega njihov BDP. Hkrati se to bogastvo kopiči v vedno manj rokah; v Nemčiji na primer ima desetina najbogatejših prebivalcev dve tretjini vsega bogastva v državi. To zgoščanje bogastva v rokah peščice spremljajo širjenje revščine, usihanje srednjega razreda, naraščajoča neenakost.

Po tem vzorcu se rešuje tudi kriza. Države so po njenem izbruhu plemenito rešile svoje banke, se zato same močno zadolžile, breme pa v obliki zategovanja pasu in reform prevalile na množice.

Neoliberalni, turbo-, kazino- itd. kapitalizem je grd sistem. Zveza med sposobnostjo in delom na eni ter premožnostjo na drugi strani se vedno bolj trga. Oligarhična koncentracija bogastva in vpliva uničuje demokracijo in socialno državo. Sistem, ki poraja nove krize, je moralno zavržen in kljub samohvali neučinkovit, kar potrjuje relativno nazadovanje Zahoda. Zgodovinsko ne more preživeti, a to je slaba tolažba za ljudi tu in zdaj.

Kriza je turbokapitalizem celo okrepila. Sprožila je nekaj protestništva in alternativnega akademskega razmišljanja, a to je očitno premalo za globlje premike.

Podobni procesi tečejo tudi v Sloveniji. Primerjalno smo še med manj razslojenimi družbami, toda neenakost napreduje hitreje in je bolj boleča kot v razviti Evropi, ker smo pač revnejši. Sedanja oblast pospešeno razgrajuje javne sisteme. Enkrat razbiti bodo silovito povečali neenakost. Enake učinke bodo imeli načrtovane reforme, predvideno krčenje proračuna, podrejanje avtonomnih institucij, razprodaja »srebrnine«. Ves koncept »zdravljenja« krize je zgrajen na hladnokrvnem rezanju dohodkov večine, v politekonomski »nadstavbi« pa se ne premakne nič.

Splošno razpoloženje ostro nasprotuje takemu razvoju. Ljudje se čutijo dolgoročno ogroženi, krepita se težnja po varnosti in nezaupanje v sistem in politiko. V taki temačni, neperspektivni sedanjosti se zelo naravno budi spomin na socializem, ki se, olepšan z mehanizmi nostalgije, čedalje bolj kaže kot čas večje varnosti in enakosti. Tako utegne socializem kljub strupenemu antikomunizmu desnice in skoraj nikakršni podpori levice znova postati realna družbena opcija. Morda lahko govorimo o njegovi pogojni renesansi.

V njegov prid govori tudi to, da ni bil en sam črni hudič, kot je običajno slikan. Res mu je usodno manjkala demokracija, vendar se je polagoma mehčal in nazadnje omogočil miren prehod v demokracijo in kapitalizem. V njem so bili postavljeni temelji današnje (zdaj usihajoče) gospodarske razvitosti, hkrati pa je vladala večja socialna enakost; brezposelnih tako rekoč ni bilo.

Dediščina slovenskega komunizma-socializma je torej v marsičem čisto spodobna. Dejstvo je tudi, da v razviti Evropi obstajajo močne demokratične stranke, ki se sklicujejo na socializem. Zakaj mu tudi pri nas ne bi vrnili – na novo dali – pozitivnega zvena? Na prelomu osemdesetih in devetdesetih let to psihološko ni bilo mogoče. Zdaj se ta priložnost zaradi preteka časa in globoke krize ponuja znova.

Vsa naša politekonomska elita bolj ali manj sprejema neoliberalne dogme, »zdravljenje« krize s privijanjem srednjega in šibkih slojev pa se ji zdi samoumevno. Sama bi ostala enaka in pri tem naj bi ostalo. To njeno miselno in interesno vkopanost, ki so jo kot usodo deloma sprejele celo množice, bi lahko pomagala načeti prav rehabilitacija socializma. Mirno sprejemanje njegove demonizacije daje potuho kakršnemukoli kapitalizmu.

Seveda pa oživljanje ali kopiranje našega preteklega socializma ni mogoče. Tisti socializem je mrtev in pokopan. A vendar bi ga bilo dobro potegniti iz naftalina, ga natančno pregledati, na novo ovrednotiti, mu kaj odvzeti in kaj dodati in z njegovo pomočjo pošteno korigirati sedanjost. Nekatera njegova načela in mehanizmi bi bili uporabni tudi danes, zlasti sobivanje različnih oblik lastnine, večja solidarnost, soupravljanje zaposlenih ... Imel je grda, v začetku celo zločinska obdobja, a v svojem zadnjem stadiju je bil komaj kaj manj demokratičen od današnjega stanja.

Skratka, socializem bi moral spet postati sprejemljiva, aktualna beseda, pojem in ureditev. To je pomembno – uveljavljeni pojmi se sčasoma tesno povežejo z nekaterimi vrednotami, jih sooblikujejo in tudi cementirajo. Turbokapitalizem se je tesno prepletel z nazori, ki grozijo požreti ideje enakosti in solidarnosti. Treba mu je postaviti močno nasprotje. Socializem se zdi za to primeren, saj je povezan s predstavo o drugačnih vrednotah in ravnanjih. Ostal je močna beseda, njegovo sorodnico socialno demokracijo pa je salonska levica žal izpraznila.

Z drugimi besedami: turbokapitalizem mora spet dobiti alternative. Neoliberalizmu je treba vzeti samooklicani sloves ne le najboljšega, ampak kar edinega mogočega sistema. Tu se je dobro spomniti nekdanjega komunizma-socializma; dokler je obstajal in bil povezan z močno Sovjetsko zvezo, je bil tudi kapitalizem bolj civiliziran, ker je imel jasno alternativo vsaj v ideji, če že ne v praksi. SZ seveda ne gre obnoviti; koristno pa bi bilo, da bi socializem znotraj posamičnih držav spet postal resna alternativa. Tudi pri nas.

Večina v Sloveniji čuti in razmišlja »socialistično«, politekonomske elite pa turbokapitalistično. To pomeni, da si bo moral socializem šele poiskati svojega političnega nosilca. Razmere polagoma vendarle delajo v to smer.