Veselice v hudih časih

Jurij Gustinčič

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Pod črto

Nekoč smo mislili – zelo dolgo je bilo tako in zelo spoštljivo smo razmišljali o tem –, da so festivali nekaj veličastnega, zaradi česar prireditelji in okolica, kjer festivali potekajo, pridobijo širino, skorajda bi rekel nekaj svetovljanskega. Pa ni tako. Kot toliko drugih stvari v današnjih časih lahko tudi festivale podomačimo. V naši deželi jih zdaj prirejajo tako rekoč v vsaki vasi. Z resnimi vložki ali pa tudi brez njih. Hudi časi? Saj so, še kako, in koliko ljudi se s težavo prebija skoznje. A festivali so, vedno več jih je, veselja ne manjka.

Kot še nekateri ljudje, čeprav morebiti niti ne številni, se že tretje leto nad krizo – ta iz dneva v dan razkriva nove neprijetne stvari in maje našo trdno klasično predstavo o sebi kot izjemno poštenem narodu, če pridnosti tokrat niti ne omenjam – pogosto zgražam. Jezil sem se že nad tistimi, ki so zakrivili kakšno hudo delo, pa tudi nad navadnimi ljudmi, »narodom«, kot se temu reče, ki te hude reči, ta odkritja, s policijo ali brez nje, iz dneva v dan gleda in potihoma o njih tudi razpravlja. Potihoma, to je beseda. Živimo v Evropi, ne pač kjerkoli, lahko bi se držali evropskih navad in vpeljanih običajev, za spoštovanje katerih paragrafi sploh niso potrebni. Toda če hočemo biti ponosni na kako svojo posebnost, potem je, žal, ni težko najti.

Poskušam si predstavljati, kako bi potekal poskus v Angliji, deželi moje prve novinarske izkušnje pred pol stoletja, če bi ministra, kaj šele predsednika vlade, uradno pridržali ali pa mu celo sodili zaradi obtožbe o prejemanju denarja, takole iz žepa v žep. On pa nič. Takoj sem se spomnil dogodka, ki pojasnjuje neverjetnost naše oddaljitve od splošno priznanih običajev. Denimo s tem, da tisti, ki se je zaradi česa takšnega znašel pred sodiščem, v tem času sprejme mandat, sestavi vlado in nadaljuje uradno pot, kot da se ne bi nič zgodilo.

Ob kočljivih zadevah najprej, če je le mogoče, molčimo. Nismo Francozi.

Obstaja primer, prav iz tistih časov, ko sem začel novinarsko pot, ki kaže, da je to pod nebom britanskih kraljev, sedaj njenega veličanstva, tako nemogoče, da ljudem kaj takega ne bi prišlo na misel niti kot šala. Tedanji predsednik vlade Harold Macmillan je imel »svetovalca za finance«, torej finančnega ministra, po imenu Reginald Maudling, ki se mu je obetala najvišja kariera – da bo nekega dne postal tisto, kar je bil takrat Macmillan. Pa se je zgodilo, kar tako na lepem, da so aretirali Maudlingovega prijatelja. Obtožen je bil korupcije. Kaj je storil minister? Viteško je odstopil, čeprav nihče ni niti omenjal njegovega prijateljstva in z afero ni imel nobene zveze. Odstopil je zaradi občutka časti. Zato ker tako ravnajo gospodje, ki so končali najboljše šole in opravljajo službo za njeno veličanstvo!

Resnici na ljubo so se pozneje z omenjenim gospodom – ki ga je čakal najvišji položaj – dogajale neke druge čudne reči, toda pustimo to. Gospod je bil gentleman, zato je odstopil. Tako se spodobi. Še na misel mu ni prišlo kaj drugega, denimo, da bi hladnokrvno še naprej vodil svoje ministrstvo, naj ljudje govorijo, kar hočejo, in se ne bi zmenil za čenče, tako rekoč. In narod oziroma ljudstvo? Narod bi šel naprej po svojih opravkih, saj se ni zgodilo nič takega.

Tu se moram ustaviti in se vrniti v domače kraje. Ne bom govoril o tem ali ugibal, kako se bo nadaljevala vsem znana afera, zaradi katere je šef naše vlade pred sodiščem, kamor ga pot zanese le včasih, če ima ravno malo časa. Drugače pa tudi ne. V celotni zgodbi ni najbolj vredna razmišljanja sama afera, niti to, kako se bo končala, če se sploh bo, marveč narod, ljudstvo, ki po stanovanjih, hišicah, na sprehodih ali pri delu zadevo vsaj tu in tam omenja. Potem je šale konec, časi so resni, ljudje se ne morejo preveč ukvarjati s takšnimi zadevicami.

O tem se pač ne razmišlja veliko, čeprav sta dva ugledneža – eden je predsednik države, drugi eden od piscev naše ustave – mimogrede javno izjavila, da človek ne more prevzeti položaja predsednika vlade, dokler mu sodijo. Tako sta rekla, pa kaj zato? Pri tem se mi je naenkrat posvetilo, da živim v drugačni deželi, kjer vlada drugačno razpoloženje. Čeprav smo tudi mi v Evropi, tako kot tisti, o katerih smo malo prej govorili, tisti, ki niti nočejo, da bi jih prepogosto omenjali kot Evropejce. So in niso. So predvsem nekaj drugega. Tako si mislijo.

Tu je zame bistvo problema, kadar mislimo in govorimo o sebi. No, saj vemo, da smo Evropejci. V Evropi smo hoteli biti samostojni in smo to nekako tudi postali. Seveda bi se o tem, kaj je pri nas samostojno, lahko še in še razpravljalo. Pa vendar ne preveč. Ker je Evropa vendarle tam nekje zunaj, mi smo tisto, kar si rečemo, da smo. Imamo pa tudi svoje navade. Ena je znana: ob kočljivih zadevah najprej, če je le mogoče, molčimo. Nismo Francozi.

Tako je tudi s prej opisano zgodbo, ki jo poznajo vsi, celo tisti, ki ne čitajo časopisov in ne gledajo televizije, kar zadeva naše osebno mnenje, se najraje odločimo za urico molka. Zadeva teče že nekaj časa, seveda je mogoče, da bodo tistemu, ki jo v teh hudih časih še omenja, rekli, naj že enkrat pusti ljudi pri miru. Pustimo ljudem, kar je njihovega, in tako tudi tistim, ki vladajo, naj vladajo. Je veliko zadev, o katerih bi lahko rekli to ali ono, vendar je tudi res, da se v hudih časih ne spodobi iskati greha pod vsako mizo. Moramo živeti, naj nas neprijetne zadeve ne spravljajo ob pamet.

Naša dežela se, to je vendarle zadnje čase tudi odkrito slišati, opoteka iz težave v težavo, od enega propadlega podjetja do drugega. Ministri tuhtajo, kako vse to slovensko blago, s tovarnami in z bankami vred, čim prej prodati nekemu tujcu, naj da, koliko more ali hoče. Tu se bom ustavil. Najbolj me bega in morebiti tudi draži narod, ne posamezniki, tudi ne tisti ministri, niti ne predsedniki vlad. Tuhtam pravzaprav, kakšen narod smo in ali se bomo zbudili. In seveda, kdaj. Ali za to potrebujemo tistega kralja Matjaža, ki ga imamo tako radi prav zaradi tega, ker spi. Zakaj naj bi se prebudil?