Neutolažljiva želja po poveljevanju

Jurij Gustinčič

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Pod črto

Ni dvoma, da je v glavah in srcih poveljnikov neke nacionalne politike – tudi velike sile izvajajo nacionalno politiko – želja po javnem razkazovanju absolutne moči večja, kot bi okoliščine pravzaprav dopuščale. Ob zadnjih napadih v deželah Bližnjega vzhoda in Afrike se želja ne more skriti in se tudi noče skriti, kakršnekoli že so razmere. Ameriški predsednik ni neposredno sodeloval v obračunu z Gadafijevo Libijo. In vendar smo ga nekajkrat slišali, kako je odločno vzkliknil, da Gadafi »mora iti« (must go). Besede je nekajkrat ponovil tudi v zvezi z Asadom v Siriji, čeprav se ZDA tam vojaško modro držijo ob strani.

Da bi se res »šlo«, postaja v današnjem svetu vedno bolj kočljiva zadeva, saj so manjše dežele (ne vem sicer, ali bi našo štel med takšne) vedno manj pripravljene upoštevati diktat tako imenovanih velikih. V Evropi že imamo večjo državo, Nemčijo, ki bo razpravljala in trgovala, o vojaških pohodih pa raje ne razmišlja. Pošteno rečeno, Nemce pri tem lahko razumemo. A komandirajo včasih še vedno radi, zdaj se jim je kot primer ponudila Grčija. Pazljivo moramo spremljati gospo Merklovo, na njenih ustnicah včasih razberemo besedi, namenjeni Grkom, ki bi se dali razumeti kot »mora iti«. No, bomo videli.

Ameriški predsednik je nedavno, ob uspešnem umoru Osame bin Ladna, ki ga je izpeljala vojska, popolnoma razločno povedal, da se njegova država niti najmanj ni odpovedala temu, da lahko pri nekem obračunu ukaže, naj koga »odstranijo«. To so tudi storili, in predsednik je še dodal, popolnoma jasno, da ga pri takšnih potezah ne motijo nobena širša, denimo mednarodna pravila. Če se mora kaj odstraniti (must go), potem o tem še naprej odloča Washington sam in je prepričan, da ima do tega vso pravico. Kdo je tej državi podelil takšno pravico? Njena moč, seveda, njena zgodovina, njen velikanski ponos. Ko gre za lastno kožo – in pri bin Ladnu so bili Američani prepričani, da je šlo, pa še kako –, potem ni nobenih drugih pravil razen lastnih. Svet je poslušal, ni ugovarjal, saj bin Ladnu res ni bil naklonjen, vendar je tudi ameriškim zaveznikom ob predsednikovi nacionalni odločnosti zastal dih. Nič niso rekli, mislili pa marsikaj.

Novice iz Britanije me žalostijo. V njihovi grožnji, kaj lahko naredijo tujemu veleposlaništvu, ni »understatementa«. Je gola ponižnost.

Lahko se seveda reče »mora iti« tudi takrat, ko gre za interese koga drugega, koga zelo vplivnega, pred komer se drugi spoštljivo ustavljajo, če je to videti lepo ali ne. Slovenija veliko silo tako spoštuje, da je sodelovala, nominalno, v invaziji na Irak, čeprav je tega niso niti prosili. Dva primera imamo pred sabo prav sedaj (v trenutku pisanja tega besedila). Britanija, ki je pravkar z veliko veščine in čuta za zgodovinski trenutek zaključila izvedbo olimpijskih iger in tudi sama dosegla nekaj neverjetnega – tretje mesto in 29 zlatih medalj, je dala obenem vedeti, da bi šla za svojo veliko zaveznico, ZDA, v katerikoli ogenj. Pa tudi v sramoto. Ni bilo treba biti lakajski Blair, ki je odhitel na iraški pohod skupaj z Američani, čeprav so bili sporočeni razlogi lažni. Američanom lahko poljubiš čevelj ob vsaki priložnosti.

Tako so ga Britanci poljubili pred ekvadorskim veleposlaništvom v svojem glavnem mestu, kjer se skriva največji tat našega in morebiti vseh časov, človek, ki je prestregel na tisoče ameriških (in tudi drugih) diplomatskih depeš in svet spravil v razmere, kakršne so vladale pred petsto leti, ko je bil edini varni način diplomatskega delovanja pač takšen, da si pošiljal žive sle, ki so sporočila nosili zaklenjena v svoji glavi (varno, dokler ne bo razviti svet našel načina za odkrivanje tistega, kar je skrito v neki glavi).

Omenjenega tatu svetovnega razreda, ki se je zatekel k veselo in ponosno razpoloženim Južnoameričanom, čaka pa ga britanska izročitev Švedski, bi Britanci radi dobili v roke, in če ne bo šlo drugače, so rekli, bodo pač vdrli v veleposlaništvo, rušeč vsa pravila nedotakljivosti diplomatskih predstavništev. Neverjetno, da se je to moralo zgoditi prav Britancem. Ni pa več nič neverjetnega v tem, če bi se kaj takšnega zgodilo, kajti Britanci so zadnjič naredili nekaj samostojnega pred pol stoletja, ko so napadli Naserjev Suez brez Američanov in proti njihovi volji. O ne, to se ne bo zlahka ponovilo. Nevtralna Švedska, ki se je veliki tat boji, ker bi ga, če ga dobi od Angležev, utegnila izročiti Američanom, ni nič manj previdna, dasiravno je Američani še niso nič prosili. So pa skandinavski junaki očitno pokazali, da ima uslužnost svoje meje. Ne bi ga, pravijo, izročili, če bi mu v Ameriki grozila smrtna obsodba. Skandinavci so samostojni, no, včasih in v omejenem obsegu.

Nikakor ne bomo zdaj začeli filozofirati o pojmu absolutne svobode ali absolutne demokracije. Saj vemo, kako je s temi stvarmi. Ali je Britanija zgledna demokratična dežela, ki spoštuje vsa mednarodna pravila? Seveda je, razen če bi jo Američani prosili za kakšno uslugo. Ali je Švedska demokratična država, ki spoštuje vsa mednarodna pravila? Seveda je, v tistem obsegu, v katerem je to pripravljena storiti. Kaj pa ZDA? Prosim vas, Ameriko je vsa Evropa vse 19. stoletje imela za zgled demokracije, saj je tam objavljal članke celo Karl Marx. Je pa do sredine tistega stoletja imela sužnje, v 20. stoletju pa do sredine apartheid. Ali je svet zaradi tega ni imel za demokratično?

Precej časa sem živel v Britaniji in rad sem jo imel. Morebiti jo imam še vedno. Zlasti zaradi tistega neprevedljivega izraza, ki opisuje britanski način govorjenja in ga imenujejo »understatement«. Povedati nekaj, kar pomeni nekaj drugega, bi rekel. Zato me novice iz Britanije žalostijo. V njihovi grožnji, kaj lahko naredijo tujemu veleposlaništvu, ni »understatementa«. Je gola ponižnost. Američani, ki v trenutku, ko pišemo, še niso povedali, ali bodo zahtevali izročitev velikega tatu, morebiti tudi uživajo v prizoru tuje ubogljivosti. Sicer pa dandanes ne pomeni vedno veliko niti, ko rečeš, da ta in ta »mora oditi«.