Vicdan ali Vest

Heni Erceg

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Vicdan Özerdem se je gotovo veselila kratkih počitnic na Hrvaškem s soprogom in svojim malim sinom. Niti slutila ni, da se bo njeno dopustovanje sprevrglo v dolgotrajno moro, a zgodilo se je prav to, saj so jo takoj po prihodu iz Nemčije, kjer sicer živi, aretirali in odpeljali v pripor v Dubrovniku. Vzrok za takšno ravnanje je bila tajna tiralica turškega Interpola, s katero Turčija zahteva izročitev te novinarke in levičarke, obtožene terorizma, čeprav gre v resnici za to, da se je več let neustrašno borila za politične, medijske in človekove pravice.

Vicdan je zaradi svojega aktivizma v Turčiji, katere oblast ne pozna milosti, kadar gre za politične nasprotnike, v zaporu preživela celih pet let in tam doživljala vsakovrstno mučenje, leta 2000 pa je sodelovala tudi v množični gladovni stavki zapornikov, ki so jo poimenovali Vrnitev v življenje. Oblast je stavko surovo prekinila. Streljala je na zapornike, pri čemer jih je bilo 30 ubitih, 150 pa ranjenih. Ko je Vicdan Özerdem s hudo načetim zdravjem prišla iz zapora, je zapustila domovino in odšla v Nemčijo. Tam je takoj dobila politično zatočišče in status begunke.

Vsemu temu navkljub je te dni sodišče v Dubrovniku – Vicdan so medtem premestili v zaporsko bolnišnico, saj se ji je zdravje resno poslabšalo – razglasilo škandalozno sodbo – Hrvaška jo bo izročila Turčiji. S tem je v celoti prezrlo odločitev Nemčije, ki je leta 2009 zavrnila zahtevo Turčije po izročitvi.

Seveda je težko s spodobnimi besedami opisati moralni profil sodnika, ki je napisal sklep o izročitvi in v njem kot razlog zanjo navedel terorizem, čeprav so nemško pravosodje in tamkajšnje socialne in zdravstvene službe poslali izčrpno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je Vicdan žrtev izključno političnega preganjanja. Poleg tega je upravičen strah, da bi se ob vrnitvi v Turčijo spet znašla za zapahi in ponovno doživljala mučenje, kakršnemu je bila izpostavljena več let. Namesto da bi novinarko takoj poslali nazaj v Nemčijo, se je hrvaško pravosodje z zavidanja vredno hitrostjo odločilo za najhujše, češ da so »takšni predpisi in postopki«. Vest pa je pri takšnem ravnanju tako ali tako mogoče najti le v imenu te politične aktivistke, ki je morala brez razloga znova preživljati nepopisen strah in nedopustno grdo ravnanje. Vicdan namreč v turščini pomeni vest.

Pri vsem skupaj gre prav za popolno pomanjkanje vesti; hrvaškemu pravosodju je brez dvoma mogoče postaviti to bolečo diagnozo. Kajti približno sočasno, torej takrat, ko je dubrovniško sodišče neizprosno razglasilo svojo nečloveško odločitev, je hrvaško vrhovno sodišče Mihajla Hrastova sočutno obsodilo na štiri leta zapora. Za umor kar 13 ljudi! Kot olajševalna okoliščina pri likvidaciji velike skupine rezervistov Jugoslovanske ljudske armade med vojno je bila navedena »nujnost obrambe«, čeprav je bilo med 20 let trajajočim sodnim procesom neizpodbitno ugotovljeno, da so bili rezervisti pred likvidacijo razoroženi in zvezani.

Najvišje sodne avtoritete so torej izračunale, da je življenje vsakega od 13 ubitih mladeničev vredno le nekaj mesecev zapora ali toliko, kolikor je turška novinarka preživela v hrvaškem priporu. In medtem ko bo zakrknjeni morilec vsak čas na prostosti, saj je večji del kazni že odslužil v priporu, se mora Vicdan Özerdem spoprijemati z neizmerno grozo ob misli, da bi se bila prisiljena vrniti v Turčijo, kjer so jo mučili samo zato, ker je zahtevala več političnih in človekovih pravic. Torej vse tisto, o čemer nič ne ve niti zločinec Hrastov in prav tako ne tisti, ki so presodili, da je bilo jemanje pravice do življenja nujno zaradi »obrambe« domovine.

Podobno je, prav tako »v imenu domovine«, te dni razsodil »spoštovan« zagrebški sodnik, ko je iz pripora izpustil morilca šestih starcev srbske narodnosti iz vasi Grubori v zaledju Šibenika. Gre za enega od bolj izpostavljenih vojnih zločinov hrvaških vojakov, zaradi surovosti in zato, ker je bil pokol izvršen, ko so se vojaške operacije že končale. Torej iz čistega, surovega etničnega sovraštva. Ker pa so iz pripora že izpustili tudi drugega obtoženega za ta pokol, se porazno sporočilo sodišča glasi, da za zločin v Gruborih ni kriv nihče. Pravzaprav se sploh ni zgodil!

Sodnik je svojo škandalozno odločitev seveda utemeljil s pomanjkanjem dokazov, čeprav je morilec med prvo preiskavo pred 17 leti zločin ponosno priznal z besedami: »Jaz sem to storil, kdo mi pa kaj more!«

Prav zares, kdo mu kaj more v državi, kjer pravosodje časti domače vojne zločince ter namerno otežuje potek in podaljšuje še tistih nekaj procesov, povezanih z vojnimi zločini, zaradi česar se ti spreminjajo v bedne sodne farse. Celo kadar gre za najhujšo človeško nesnago, kakršen je recimo vodja eskadronov smrti Tomislav Merčep, odgovoren za smrt več kot 30 ljudi srbske narodnosti. Sramotnemu sodnemu procesu proti njemu smo priča prav te dni.

To z nacionalizmom prežeto sodstvo pa se z brezdušno lahkotnostjo izživlja nad tujimi »teroristi«, kakršna je turška novinarka, o kateri bo na srečo vendarle odločil pravosodni minister, ker ima to diskrecijsko pravico. Sodeč po odločnem zagotovilu premiera Milanovića, da njegova vlada ne bo nikoli izročila nobenega novinarja, se bo Vicdan Özerdem vrnila v Nemčijo.

Toda ostal bo grenak priokus zaradi lahkotnosti, s katero se presoja o terorizmu turške novinarke – za kar je bilo razglašeno njeno vztrajno nasprotovanje režimu –, in hkrati zaradi naklonjenosti pravim, domačim teroristom in za povrhu še vojnim zločincem. Ki so, drugače od Vicdan, svojčas s prelivanjem krvi branili podobno nazadnjaški nacionalistični režim s strahopetnim odrekanjem pravice do življenja pripadnikom druge etnične skupnosti.