Ena kartolina v živo szi osvobojene Primorske

Maja Novak

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Ihta

Ben sn pr’šla tó samó čez vikend tó u Novo Harico jn, jn, vam ne morem povedat, kakú je tu dolgcajt! (Vsem tistim, ki menijo, da je ponavljanje veznika »jn« pleonazem, naj predstavim značilen pogovor med Primorkama. Druga sploh ne bo prišla do besede, prva pa pravi: Ma sn si ’čeri rekla, ben to ti pa moram povejdat, ma, ma, sn si rekla, ma, to sploh ne moreš verjet, ben ji moram povejdat, tako sn si rekla, ma prov rejs, ma, ben, sn si rekla, ma slišiš, ma to ti prov moram povejdat, posluš … Vam je zdaj jasno, od kod Borutu Pahorju, konjeniku, s katerim bi se lahko pomeril kvečjemu kak Slaven Letica, njegove retorične spretnosti?)

Dolgčas mi je zaradi hudega pomanjkanja političnih vicev, kakršni so neobrzdano cveteli v svinčenih časih in nam te znatno olajšali, kaj olajšali, zabavni in prijetni so bili: namreč časi. (Samo v bližini človeka, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja delal na desku Dela, vicev nisi smel širiti, ker jih je kot partijski sekretar takoj nesel na uho sosekretarjem sopartijcem. Danes ta človek, večkrat nagrajeni literat, piše pesmi o Bogu z veliko začetnico.) Celo napis NAŠ TITO na Sabotinu nad obema Goricama je izginil, in le vešče oko lahko še razloči zaplato ledine, kjer so nekdaj stali kamni, iz katerih je bil sestavljen. Zato pa so štafeto prevzeli špeceristi iz laške Gorice: v upanju na zaslužek, ki se jim je s smrtjo Juge preklemansko znižal, so začeli nepopisno slab kabernet polniti v buteljke z nalepko z maršalovo sliko, spodaj, kjer bi sicer po domobransko pisalo En starček, pa piše: Josip Broz Tito. Zadeva se v naglo propadajočih, zaprašenih starogoriških štacunah prodaja za med in krasi marsikatero polico jugonostalgikov, le da nikomur na misel ne pride, da bi to reč tudi pil.

V tem dolgčasu na pametnem telefonu spremljam proslavljanje osvobojene Primorske in med množico otrok, mladine, ljudi dobre in/ali židane volje, titovk, praporščakov, Türkov in druge inteligence ter zvezd zaman iščem kako vladno bučo. Letos so švohotno obrodile. A potem se zamislim, še več: pijače mi zmanjka, in ker niti pod razno ne mislim načeti maršalove patoke, se zapodim v novogoriški Spar, kjer se mi končno posveti: Janša in pridruženi ministri imajo popolnoma prav. Tu ni česa proslavljati. Primorska ni osvobojena.

»Tu se govori izključno italijansko,« je svojčas pisalo na stenah fašističnih učilnic in uradov. Napisi nad Sparovo robo so sicer dvojezični; podobno velja za jedilnik v restavraciji, le da je v italijanščini »pagina uno«, slovensko govoreči manjšini pa je namenjena »pagina« dve. Natanko med proslavljanjem osvoboditve je v Spar vkorakalo kakih ducat laških družin najnižjega nizkega sloja: najbolj mi je padla v oči trideset-

letnica, na žuljavo nogo obuta v satenaste salonarje, ki je nad rdečimi pajkicami nosila smučarsko bundo. Zaradi nenadnih ohladitev je tudi njen mož v Sparu kupil verige za avto. Prodajalka ga je v čudoviti italijanščini, z lepim nasmehom, pobarala: »Nevica?« – ali sneži? V redu, nič ji ne zamerim, je pač »prilagodljiva«, kot mi je takoj zatem pojasnila, ko sem se v (zavestno izbrani) ljubljanščini malce zmrdovala nad neomikanostjo Sparovih strank, vreščečimi otroki (rekord drenja nenadzorovanega laškega dojenčka znaša 45 minut, morda pa še več, saj sem v šestinštirideseti minuti že pobegnila), prostaštvom kupcev, ki vsako soboto kot ujede planejo nad Sparovo robo in jim kot ujedam ni mar, kakšno svinjarijo bodo po kljuvanju, trganju in prebiranju pustili za sabo, nad njihovo fizično grobostjo, ko ti z dvema otroškima IN nakupovalnima vozičkoma HKRATI zastavijo pot, da bi laže nadaljevali tisti svoj casareccia (»domaaaači«) pogovor od včeraj, nato pa te naderejo, ker za pravico prostega prehoda NE moleduješ v italijanščini (VEM, da se reče »permesso«, vendar sem mislila, da mi v slovenskem Sparu tega ni treba vedeti!), skratka, Spar je »prilagodljiv«.

Dolgčas mi je zaradi hudega pomanjkanja političnih vicev, kakršni so neobrzdano cveteli v svinčenih časih in nam te znatno olajšali.

Še enkrat naj povem gospe pri blagajni, da ji nič ne očitam: v mestu, ki so ga opustošili volcje z imenom Volk, v mestu, kjer je umanjkalo MIP-a, Vozil Gorica (podjetja, o katerem v svojem daleč najslabšem šansonu prepeva Iztok Mlakar), Gostola, več gradbenih podjetij in, ma kej bi vam pravil (celo igralnice tanko piskajo, čeprav do treh zjutraj Italijanom v veselje nabijajo obupno živo glasbo tipa Lucienne Lončina, s povezovalci programa tipa Smiljan Mori, da vsaj ducat ulic okrog Parka in Perle ne more zaspati), ženski ne moreš zameriti, da si je našla delovno mesto ter da se zanj bojuje s kremplji, čekani in poznavanjem tujih jezikov. Zamerim pa Sparu. Ta je točno vedel, ko je gradil svoj megalomanski kompleks, da ta presega kupno moč obubožanega slovenskega življa; Spar se je točno zavedal, da bo z odprtjem veleblagovnice v Novi Gorici privabil največje hoi polloi – »največje umazance« v grškem jeziku, starejšem od italijanščine – z druge strani meje in z njimi mastno služil.

Nova Gorica, mesto, kjer sem se pred tremi desetletji v osnovni šoli naučila toliko vsega, da sem lahko z levo roko prejadrala štiri leta na elitni ljubljanski gimnaziji, je postala mesto Brigate Garibaldi, ki vsako soboto vdre izza meje. Kje je tu osvoboditev, če morajo propadlo občino reševati veleblagovnice in igralnice, sem se vprašala, ko sem se v bližini Spara zgrudila za kavarniško mizico in zahtevala točeno pivo – a ob pogledu na logotip na vrčku se mi je posvetilo. Osvoboditev je pač v tem, da so tisti, ki so kradli, tisti, ki so prisilili uničeno Goriško v »prilagoditev«, tisti, ki so zgrinjali denar na svoj račun, tisti, ki so moje mesto prisilili, da se ob neverjetno visoki stopnji brezposelnosti preživlja s »prilagoditvijo« tujcem in s cenenim krupjejstvom … da so vsi tisti tajkuni Slovenci, slava vam, moji rojaki.