Spet je zazvonil šolski zvonec

Maja Novak

7. 9. 2012  |  Mladina 36  |  Ihta

Za to, da bi uničili kulturo, vam ni treba sežigati knjig. Ljudi je treba zgolj prepričati, naj jih nehajo brati.
— Ray Bradbury

Da ne bo nesporazuma: z besedo Slovenec ne mislim tebe, dragi tečni bralec, temveč časnik Slovenec. Ja, tistega, ki je drugače kot vsi drugi časopisi in ljudje umrl kar dvakrat, prvič pred koncem II. svetovne vojne in drugič leta 1996, ko so Peterletovi dognali, da jih »medijsko dovolj pokrivajo« tudi občila, podedovana iz »prejšnjega režima«, zato ne potrebujejo še svojega ... Pa tudi sicer so se bili spori med krščanskimi in socialističnimi demokrati na sedežu Slovenca že tako zaostrili, da je bilo treba vsaj dvema esdeesovskima urednikoma fizično (ter demokratično) preprečiti vstop na delovno mesto. Pri tem dnevniku sem se udinjala od njegovih bridkih začetkov leta 1991 do še bolj bridkega konca – pomote se pač dogajajo, sploh pa, ali ste mislili, da mi je bilo levičarstvo že v zibko položeno? Kje pa, resnični modreci se spametujemo šele po kupu prav neverjetno neumnih napak.

Kakorkoli že, pri Slovencu je bil kot generallajtnant deska zaposlen neki sicer simpatični D., naj mu bog nakloni veliko medice v Valhali, ki je vsako leto, ampak res vsako leto, vse od jeseni 1991 do jeseni 1996, vsakega prvega delovnega dne v septembru vrh naslovnice recikliral isti naslov: »Spet je zazvonil šolski zvonec.« Neomajno, vsakič. Nikoli ni bilo variacije na temo. Nikoli ni bilo: »Spet so se odprla šolska vrata.« Ali povsem preprosto: »Začelo se je novo šolsko leto.« Ne. Moral je biti zvonec. Čeprav nisem diplomirala iz Mance Košir, sem, ponižna priučena novinarka, tako po D.-jevi zaslugi spoznala, da morajo pravi novinarji, tisti s FDV-ja, na faksu položiti izpit z naslovom Obvezna frazeologija, brez katerega so jim pota v medije zaprta.

»Dvorana je pokala po šivih! Ponovite za mano, otroci!«

»DVORANA JE POKALA PO ŠIVIH!!!«

»Tako je prav, študentje moji, da se ne bi kdaj komu slučajno zapisalo, da je bila dvorana zgolj polna. Pa pojdimo dalje, pazite, bodoče vremenarke: Nad deželo se je bohotilo sonce! Ponovimo, v en glas!« (Kako se lahko bohoti kaj, kar ni rastlina, sicer ne vem, zagotovo pa ve Manca.) »Zbudili smo se v sončno jutro!« (Čakaj, mar ne v jutru … ali se potemtakem zbudimo tudi v posteljo? Ne, tu nekaj ni v redu. Zagotovo je pravilneje: zbudili smo se pod mizo?!)

Ja, moj tečni bralec, vem, da se spet ubadam z drugorazrednimi temami, zato bom pri priči ubrala tehtnejše strune. Težava s frazami je namreč v tem, da jih je, kot je vedel že Goebbels, treba samo večstokrat ponoviti, pa postanejo resnica. In ena od takih večstokrat ponovljenih resnic, s katerimi mediji v dneh pred izbruhom novega izobraževalnega cikla sproti mašijo tisto, kar bi bile sicer zijajoče luknje v programu, je: matkurja, so učbeniki in delovni zvezki dragi!

Slovenci znanje in knjigo že od nekdaj štejemo za odvečen strošek in zamerimo slehernemu, ki nam ga nalaga.

No – saj so res. Tudi športanje in planinarjenje in vrtičkarstvo in obiski kulturnih dogodkov in iPodi in računalniki in avto in hišni ljubljenčki niso poceni. (Verjemite, da kot solastnica mačka, ki artikulirano izraža preference glede vrste peska, na katerega lula, vem, o čem govorim.) Pa vseeno vse to potrebujemo, da bi lahko preživeli kot ljudje z dostojanstvom. Zakaj torej tak halo prav pri učbenikih? To, kar je naprodaj pri njih, je pač znanje. Ste se kdaj vprašali, koliko ga potrebujejo fizik, biolog in zgodovinar, da lahko napišejo učbenik – in koliko truda mora vanj nato vložiti urednik, da po sicer strokovno neoporečnem rokopisu lovi slogovne površnosti tipa »zbudili smo se v jutro« in jih »prevede« v lepo slovenščino?

Očitno menimo, da morajo drugače kot »majster«, ki nam je zamenjal poletne pnevmatike z zimskimi, in naš osebni trener pri pilatesu ti čudaški profesorji opravljati delo zastonj.

Seveda so letos medijski frazeologi svojo pogreto župco o dragih učbenikih začinili z novo zeljo, ki je v svinčenih časih pač še nismo poznali: z vprašanjem, od kod naj starši, ki so čez poletje vsak pri svojem podjetju dobili knjižico, pričarajo vsaj 50 evrov za te zoprne, nadležne knjige. (Približno 50 evrov stane najcenejši komplet delovnih zvezkov pri eni od slovenskih založb, vse drugo pa je odvisno še od šolarjeve starosti in raznih osebnih odločitev staršev, tudi od tiste, koliko otrok bodo imeli.) A vprašanje, od kod vzeti, je žal napačno naslovljeno; o tem bi kazalo pobarati njihove bivše delodajalce. Zapovrhu pa fraza o »dragih učbenikih« ne izvira iz današnjega kriznega časa.

Razločno se spominjam, da sta bila medijsko podprta jok in stok nad cenami učbenikov na sporedu že pred slabimi štirimi desetletji, ko so starši kupovali obvezno čtivo mojim sošolcem, in da sta se v občilih nadaljevala vsa leta odraščanja moje hčere. Neomajno kakor tisti D.-jev zvonec. Po sredi je pač to, da Slovenci znanje in knjigo že od nekdaj štejemo za odvečen strošek in zamerimo slehernemu, ki nam ga nalaga. Nekako tako, kot bi pobesneli, če nam bi davkarji veleli, naj doplačamo nekaj deset evrov dohodnine: davka na to, da smo državljani in – v primeru šolskih knjig – za silo omikani ljudje.

Čeprav naša kulturna politika dejavno podpira sovražno naravnanost zoper knjigo, je treba priznati, da to ni izvirni greh sedanje vlade; izumile so ga že vlade pred njo. Sicer pa – zakaj bi potrebovali znanje, dokler smo zdravi in se skozi življenje lahko prebijemo s tremi frazami?! Pomembno je le to, da se bo jutri, ko se bomo prebudili v svojo posteljo, nad našim iPodom bohotilo toliko vremena, da bo pokalo po šivih!