Trnuljčica Nacionalka

Jože Vogrinc

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Javna pamet

Medtem ko rumeni mediji vseh barv, liberalci in prijatelj Bernard svarijo, da nas bo ljubljanski župan z odklepanjem lisic iz pravne države pripeljal v diktaturo, vlada s politiko in z retoriko poslednjih dni ter neoliberalno doktrino šoka brez ozira na ustavo in zakone demontira dejavnosti in ustanove, brez katerih družba ne more biti. Opozicijo in državljane je vlada uspešno anestezirala prav s tem, da se ukrepov NI lotila premišljeno in posamič, ampak z napadom po vsej fronti, ne da bi se menila za žrtve in zakonitost.

Ko se na to odzivamo z resno mišljenimi ostrimi besedami o izrednih razmerah in uničevanju družbe, to pade v prazno. Ne zato, ker javnost ne bi opazila, da je tako, pač pa, ker se to hkrati dogaja na večini področij družbenega življenja. Tako se ljudje navadijo na izredne razmere in vojno stanje. Ali se lahko odzovemo drugače?

Poskusimo ravnati tako ob vladnem torpediranju RTV Slovenija. Ob vsem drugem dogajanju se zdi nebistveno, da vlada v času, ko ustanavlja svojo TV in načrtuje dotolčenje tiska z zvišanjem DDV-ja, ni samo znižala naročnine za RTV, pač pa hkrati v popolnem nasprotju z zakonsko prakso v demokratičnih državah - in tudi z ravnanjem vseh slovenskih vlad do zdaj! - odstavlja s položajev nadzornike in svetnike RTV. To je diktatura. Ne v prenesenem pomenu, marveč zares. Če lahko sredi mandata danes zamenjajo nekoga na RTV, bodo jutri rektorje ali tožilce, pojutrišnjem pa predsednika države in poslance. Se bodo neposredno prizadeti in posredno ogroženi uprli? - Mi pa bomo konstruktivni. Vprašali se bomo, kaj bi bilo z RTV Slovenija treba narediti pozitivnega in kaj bi morali narediti prizadeti.

Oblast, ki bi zaupala državljanom, bi javno RTV v svojem interesu prepustila javnemu upravljanju in nadzoru. Ironično je, da imamo tisti, ki smo v osemdesetih letih nasproti oblasti zastopali uredništva v svetih vsebinsko samostojnih medijev (Mladine, Radia Študent, Problemov, Nove revije itn.), s predstavniki tedanje oblasti pretežno pozitivne izkušnje. Bili so posredniki med ZK ali SZDL in medijem in so bolj branili medij, ki so ga vzeli za svojega, pred svojim gospodarjem, kakor da bi bili poslušno izvajali njegovo voljo. Da smo doživeli ponižanje izvoljenih članov sveta RTVS v glasovalni stroj oblasti, smo morali počakati na janšistično „demokracijo“. V debatah o zakonih o RTVS, ki so jih zdajšnji oblastniki zrušili z referendumom, smo izumljali čarobno formulo za sestavo svetov, ki bi preprečevala poseganje oblasti. Take formule ni. A rešitev ni čakanje, da bo v deželi ledenega medsebojnega nezaupanja politična kultura dozorela kot krompir v osojah. Šele ko se bodo svetniki in nadzorniki ne glede na to, kdo jih je izvolil, začeli vesti po lastni pameti in po svoji vesti, se bo spremenila politična kultura.

Razkosano in zdesetkano RTV-občinstvo ne prenese več oddaj „za vsakogar“. Edina možnost za preživetje javne RTV je, da postane glasilo prepletajočih se problemskih javnosti.

Svet, ki bi hotel, da bo javna RTV služila javnosti, bi moral najprej domisliti - bodisi sam bodisi s komisijo neodvisnih strokovnjakov - strategijo razvoja, ki bi jo zanimalo le, kako slovenskim državljanom omogočiti, da vsa področja družbenega življenja na televiziji in na radiu najdejo mesto medsebojnega temeljitega spoznavanja in prevajanja ozkih pogledov in doživetih problemov v skupno govorico skupnih problemov in skupnega obzorja za njihovo reševanje. Tehnični razvoj je sredstvo za dosego tega cilja. Ni namen sam sebi. Uredništva, programski delavci, vodstvo „hiše“ so po svoji družbeni funkciji konkretni realizatorji dolgoročne razvojne usmeritve. Niso ne hlapci oblasti, ne direktorji in ekipa poljubnega podjetja, ne samostojni umetniki.

Najbolj narobe v vseh dozdajšnjih „spremembah“ na RTVS pa je bilo, da so se jim zaposleni večinoma oportunistično upirali. V pluralizmu so servilni do vsakogar. Za urednike bi imeli take, ki ne gnjavijo. Ambiciozni gredo drugam. Večina jih dela le toliko in le tisto, kolikor in kar morajo. RTVS se pasivno odziva na konkurenco, na tehnološke spremembe in na politične pritiske. Vsaj glede prvega bi bili vedno lahko ravnali drugače, pa niso. „Navadnega gledalca“, ki bi ga še vedno radi nagovarjali, nikoli ni bilo. Kot potrošnik je že zdavnaj ušel h komercialnejši konkurenci. Razkosano in zdesetkano RTV-občinstvo ne prenese več oddaj „za vsakogar“. Edina možnost za preživetje javne RTV je, da postane glasilo prepletajočih se problemskih javnosti: družbene, gospodarske, politične, kulturne, okoljske, zdravstvene, športne ... Radio in TV sta primeren kraj za umirjeno razpravo, to pa morajo načrtovati in voditi ljudje, ki dobro poznajo področje. Novinar, ki naj bi se spoznal na vse in zbira novice, tega ne zmore. Množi površna prepričanja in nesporazume, klanja se napačnim avtoritetam. „Informiranje“ je odveč, če lahko kadarkoli na tisoč spletnih mestih izvem isto, kar bo zvečer poročala RTVS. Namesto tega bi morali vstopiti v mrežo samostojnih alternativnih virov in organizirati mrežo specialistov, ki bi bili sposobni samostojno izbrati, kateri problemi so zares pomembni in kako jih ustrezno predstaviti slovenski javnosti. To je obenem znanstvena, organizacijska in politična naloga. Loti pa se je lahko samo tisti, ki hoče biti v pomoč vsej javnosti in razvoju celotne družbe, ne eni stranki in prav tako ne „politiki“ ali „gospodarstvu“.

Če se Trnuljčica Nacionalka ne prebudi zdaj, se ne bo nikoli. Princa ne bo. Žabe se ne splača poljubljati. Treba se bo spremeniti. Upor je sprememba. Alternative ni. Novice, da je pravkar še zadnji gledalec zapustil vašo oddajo, ne bo opazil nihče.