Alarm

dr. Bogomir Kovač

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Slovenija je pred dvema izjemno pomembnima zakonskima rešitvama: o državnem holdingu za upravljanje državnih naložb in „slabi banki“ za krepitev stabilnosti bančnega sistema. Oba zakonska predloga sta nastajala v poletni politični poletni ihti, prinašata novo birokratizacijo postopkov, predvsem pa centralizacijo in koncentracijo moči ter večjo politizacijo odločanja. Značilnost Pahorjeve administracije je bila, da je ukrepala premalo in prepozno, Janševa vlada pa ponuja nedomišljene in prehitre spremembe. To je dejansko konec slovenskega gradualizma, ki nam je do leta 2005 nedvomno prinesel več koristi kot škode. Janša ponuja model „velikega poka“, kjer je ekonomsko reševanje države politično sredstvo za utrditev oblasti in prerazdelitev plena. Predlagana sanacija bančnega sistema je nov dokaz teh namer.

Bančne razmere so v državah OECD kaotične, sanacija bančnega sistema je še posebej evropski problem, mi smo k temu dodali zgolj nekaj vaških posebnosti. Zadnja študija finančnosvetovalnega giganta PWC govori, da ima bančni sektor povsod po svetu okoli 2500 milijard slabih kreditov, da jih je okoli polovica v EU, kjer prevladujejo posebnosti bančnega financiranja podjetij in zadolževanja socialnih držav. Jasno, nikjer ni dovolj zasebnih investitorjev za zahtevano dokapitalizacijo bank, države pa so tudi omejene zaradi dosedanje zadolženosti, zato je iskanje pravih sanacijskih rešitev splošna strokovna in politična moda.

Seveda so reči postavljene na glavo. Države in banke se skušajo reševati po svoje, strategije ter modeli „slabih bank“ so podjetniške in lokalne, sektorske in državne narave, potekajo od spodaj navzgor in običajno temeljijo na načelih subsidiarnosti. ECB in EU pa hkrati snujeta rešitve od zgoraj navzdol, prek centralizirane regulacije, bančne unije in politične federalizacije. Kakšna ironija usode. Prav ukrepi ECB, od likvidnostnih operacij LTRO na začetku leta do sedanje strategije sterilizacije državnih dolgov na sekundarnih finančnih trgih, na eni strani pomagajo evropskim bankam, hkrati pa jim dajejo potuho pri hitrejšem želenem prestrukturiranju . Operacije, ki na eni strani zadovoljujejo likvidnostne in solventne probleme bank ter na drugi skušajo rešiti sistemske zadrege bančne krize z novo bančno regulacijo in unijo, očitno še vedno hodijo po dveh poteh. Nič čudnega torej, da je znotraj teh sprememb prišlo do globalnih premikov v razlikovanju „dobrih“ in „slabih“ bank. Banke držav BRIC so danes močnejše od japonskih, avstralske banke pa so postale po vrednosti večje od evropskih. Spirala finančne smrti, ki se napaja iz trikotnika slabih bank, velikih dolgov in šibke rasti, se vsaj za zdaj v EU nadaljuje.

Znotraj teh zapletenih okvirov je sedanje ravnanje slovenske vlade glede sanacije bančnega sistema naravnost groteskno. Pred meseci so razmišljali o holdingu in slabi banki kot enotni instituciji, potem so ju na srečo razvezali. Politiki so medtem mimo stroke, zunaj bank in njihovega združenja, brez pravega sodelovanja BS in ECB pohiteli z rešitvami in zakonskim predlogom, ki je spet poln pravnih nejasnosti, vsebinskih zadreg in institucionalne zmede. Vlada ponovno nima jasno določenih sistemskih okvirov podzakonskih aktov, nikjer ni ključnih tehničnih pravil glede zapletene obravnave finančnih transakcij.

Če naj bi želena hitra krepitev stabilnosti bank povečala mednarodno kredibilnost Slovenije, jo je mnenje ECB glede na vladni zakon in celotno proceduro bistveno poslabšalo.

Za nameček je ministrstvo za finance tvegalo, da bo zaradi vsega tega prišlo v potencialni konflikt z BS in ECB , da imamo danes navzven dva predloga zakona (vlada, BS), kritike pa se stopnjujejo, namesto da bi se zapirale. Če naj bi želena hitra krepitev stabilnosti bank povečala mednarodno kredibilnost Slovenije, jo je mnenje ECB glede na vladni zakon in celotno proceduro bistveno poslabšalo. V času, ko ECB tišči banke proti „bančni uniji“, bi jih mi pospravili pod nekakšno domačijsko „fiskalno unijo“. Transakcijski stroški te nenavadne politične operacije pa so dvojni. Na eni strani povečuje takšna „slaba banka“ fiskalne stroške, na drugi stopnjujejo nekredibilnost naše države na finančnih trgih in v razmerju do ECB.

Tehnične rešitve sanacije bančnega sistema, ki jih ponuja zakon, so na ključnih področjih nejasne. Sporen je celoten način dokapitalizacije bank, ki je zagotovo ključni del celotne operacije (obveznice države namesto stvarnega vložka v osnovni kapital). Težave so z opredelitvijo, vrednotenjem in prenašanjem prevzetih terjatev, konfliktna razmerja lahko pričakujemo med družbo za upravljanje terjatev (DUTB) in njenim skladom (SSB) ter bankami, sporne so pristojnosti in vloga regulatorja (BS, ECB).

Toda bistvo vladne operacije očitno tiči drugod, v centralizaciji ukrepanja in novi politizaciji bank. Evropske rešitve so decentralizirane in vključujejo vrsto rešitev, naša ponauja samo en centraliziran model. Koncentracija moči tiči v medresorski skupini, ki je v temelju politični organ, kjer imata enako težo BS in urad predsednika vlade. Vsa druga upravljavska razmerja pa so zavestno nedorečena. DUTB lahko hkrati na nenavaden način posega v poslovne politike državnih bank, zato je zakon preprosto nedorečen pri sistemskih okvirih in prenormiran pri neposrednih posegih.

Predlog sanacije bank je za zdaj spodletel poizkus, mnogo bolj nevaren kot postavljanje državnega holdinga, kjer se politiki najbolj zaletavajo. Bolje ga je opustiti in ponuditi novo decentralizirano rešitev. Vladna „slaba banka“ je preprosto slaba in predraga rešitev.