Odpor javnosti je. Pa ostalo?

dr. Bogomir Kovač

5. 10. 2012  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Minuli teden so v večernih TV-poročilih predvajali vse, kar moramo vedeti o svoji prihodnosti. Najprej smo videli sago o domnevnih poslovnih malverzacijah Z. Jankovića in njegov zagovor etike političnega biznisa. Potem je J. Janša iz palače ZN pred slovitim zelenim marmorjem govoril o človekovih pravicah in pojasnjeval redefinicijo genocida. Takoj zatem so nam razložili, da je fiskalna konsolidacija nujna, da moramo sanirati banke, izvesti pokojninsko reformo in reformo trga dela ter poskrbeti za privatizacijo. Vse to je baje boleče, toda neizbežno. Zato moramo razgraditi državo blaginje in povečati svoje obveznosti do davkoplačevalcev. Nato sledi obvezni del o racionalizaciji izobraževanja, zdravstva in socialne varnosti. Na koncu vedno kakšen zaneseni obraz ministra pove, da bomo prijeli in kaznovali odgovorne. Da, Slovenija je politično padla na glavo in se ekonomsko bliskovito sesedla vase. V jeziku politične filozofije in ekonomije temu pravimo »neoliberalni obrat«.

Janševa vlada je očitno odločena izpeljati obsežen družbeni eksperiment politično-ekonomskih sprememb, vladna koalicija deluje impulzivno in revolucionarno. Dejansko so opustili normalne demokratične parlamentarne kriterije in dobre prakse ekonomsko preverljivih pristopov. Pred poletjem je morda še kazalo, da je ZUJF izsiljena posebnost, potem pa so podobno usodo doživeli tudi drugi pomembni sistemski zakoni. Seveda je ekonomsko neresno in politično groteskno, če parlament sklepa o sistemskih spremembah od danes do jutri, če za njih ni potrebnih ekonomskih izračunov in pravnih podlag, če so minimalne spremembe domala izsiljene z mednarodno kritično presojo (OECD, ECB, EK), če je skupni imenovalec predvsem centralizacija odločanja in koncentracija politične moči ...

Zgodba je stara, političnoekonomske metode tudi, spreminjajo se samo akterji in zgodovinske okoliščine. Prepoznamo jo lahko v fiskalni krizi New Yorka in prevratih v Latinski Ameriki v sedemdesetih, vidimo jo v osrčju thatcherizma in reagenomike v osemdesetih, najdemo jo v globalni logiki washingtonskega konsenza in neoliberalni agendi razvoja EU v devetdesetih in kajpada ob sedanji krizi. Povsod podobni vzroki in posledice, ki sledijo opuščanju stare mešanice države, trga in demokratičnih institucij, ki je po II. svetovni vojni zagotavljala mir in socialno vključenost, družbeno blaginjo in stabilizacijo ekonomskih razmer. Za ekonomiste je bila to »keynesianska strategija«, za politologe »razredni kompromis« med kapitalom in delom. Korporativizem in država blaginje sta sestavna dela teh gradualističnih procesov, ki sta jih spremljala razmah kreditne ekonomike in inflacijska prerazdelitev.

Če danes ni dovolj dokazov o zmotnosti vladne ekonomske politike, ki poglablja recesijo, o neoliberalnem obratu, ki vodi državo v socialni zlom in družbeni kaos, potem nam ni pomoči.

Ideologijo in zgodovino neoliberalnega obrata poznamo. Med obema je pomembna razlika in to vidimo tudi v Sloveniji. Ideologija neoliberalnega projekta logiko in mehanizem trga širi v vse družbene pore, privatizacija, deregulacija in financializacija postanejo družbeni cement, minimalistična država pa formalni okvir teh praks. Seveda je realnost daleč od te liberalne utopije. Svobodni trgi hitro povzročijo krize in vedno zahtevajo močno državo, ki skrbi za politiko reda in arbitrira med dobrim in slabim ravnanjem, pravimi in nepravimi ljudmi. Gre za novo asimetrijo med prevlado ekonomske racionalnosti in brezkompromisne polastitve politične in ekonomske moči. Neoliberalizem, če reči pripeljemo do skrajnosti, je pot v novo obliko politične avtokracije in ekonomskega (finančnega) totalitarizma. Prava nadomestitev komunističnih zablod, ki jim je najbolj gorak. Ključ »neoliberalnega obrata« tiči v vprašanju, kako doseči njegovo legitimnost. In prav krize so postale sijajna pot, ki opravičujejo nevarna početja zgodovinskih ključarjev.

Tudi pri nas so kriza, pa pritiski finančnih trgov in morebitni protektorat slavne trojke (EK, ECB, MDDS) temeljni vzvod za doseganje brezkompromisnih asimetričnih sprememb. Vse poteka pod krinko protikriznih ukrepov, dejansko pa je vse namenjeno prevzemu oblasti in tega sedanja desnica niti ne prikriva. Ko zmanjka še zadnji pravni ali ekonomski argument, lakonično pripomnijo, da so dobili politični mandat in da zanj sprejemajo odgovornost. Kakšno pa? Da se bodo nekateri preselili nazaj na univerze, drugi v strankarske in parlamentarne naslanjače, tretji pa v pripravljene diplomatske ali korporativne službe.

Prepad med retoriko in prakso najprej polnijo jezikovne nebuloze, kot so »finančni trgi« in »nacionalni interes«, na drugi strani brezkompromisno kadrovanje in monopolizacija državne moči, na tretji neskladje med javnimi cilji (blaginja za vse) in dejanskimi privilegiji manjšine, vse skupaj zapolnjuje zavezništvo z nacionalizmom in klerikalizmom. Država že dolgo ni bila močnejša navkljub pričakovanemu umiku, gospodarstvo bolj na tleh kljub želenim ekonomskim ukrepom, državljani, zaradi katerih se vsi baje trudijo, pa so danes v bolj brezupni situaciji kot v devetdesetih.

Če Slovenija potrebuje obrat, je to zasuk od sedanje poti in načina reševanja krize. Če danes ni dovolj dokazov o zmotnosti vladne ekonomske politike, ki poglablja recesijo, o neoliberalnem obratu, ki vodi državo v socialni zlom in družbeni kaos, potem nam ni pomoči. Očitno dokazi ne prijemljejo v parlamentu, gospodarstvo bo še dolgo šibko in pogreznjeno vase. Ostaja odpor javnosti. In to budi upanje, da lahko spremenimo politično smer in hitreje rešimo ekonomsko krizo.