Konec pravljice

dr. Bogomir Kovač

12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Politična razprava o proračunu 2013–2014 velja za osrednje obdobje Janševe vlade. Zato je nekakšna politično-ekonomska prelomnica njenega delovanja in obstoja. Vladna zgodba je razmeroma preprosta. Zagovarja ciljni maastrichtski primanjkljaj, stavi na nov krog omejevanja javnega sektorja, ekonomiko recesije pa razume kot nujno prehodno obdobje. Fiskalna konsolidacija je še vedno ključ do želenih strukturnih reform. Toda vlada dejansko ponavlja stare napake svoje ekonomske politike in nadaljuje pot svojega poraznega kriznega menedžmenta.

Proračunsko dvoletno drseče načrtovanje postaja v dramatičnih časih poslovnih ciklov podobno politično-ekonomskemu vedeževanju. Številke so vedno znova napačne, njihova interpretacija pa tudi, zato sta pomembnejša nabor ukrepov in strateška smer razvoja. Poglejmo preprost primer. Leta 2010 smo za leto 2012 načrtovali 1.422 milijard primanjkljaja ali 3,6 odstotka BDP-ja. Če bi vzeli letos ocenjene dejanske prihodke in tedaj načrtovane odhodke, bi bil primanjkljaj 2200 milijard (6 odstotkov BDP-ja). Zato je letošnji rebalans skušal zadeve vrniti v želene triodstotne okvire, toda že na polovici leta imamo odstopanja pri izvrševanju proračuna. Po šestih mesecih je primanjkljaj konsolidirane bilance javnih financ 854 mio EUR, na koncu leta bomo morda pristali pri primanjkljaju okoli 4,3 odstotkov BDP-ja. In to je srednjeročni realni domet sprememb, ki jih zmoremo.

Toda to niso temeljna želena razmerja. Če sidramo primanjkljaj pri 3 odstotkih, potem so lahko vladne napovedi za leto 2013 v napovedanih mejah od 8,5 milijarde prihodkov do 9,5 milijarde odhodkov. Seveda jih spremljajo nejasne predstave glede nominalne rasti BDP-ja in cen prihodnjega zadolževanja, pa tudi usode poroštev in dokapitalizacije državnih bank ter finančnih razmerij do EU. Vlada tokrat skuša aktivneje spreminjati prihodkovno in ponovno tudi odhodkovno stran. Toda prilivi iz davčnih sprememb so ekonomsko vprašljivi, ponovno krčenje javnega sektorja bo zanetilo politični požar, investicijska dejavnost pa je skoraj v celoti odvisna od uspešne uporabe evropskih sredstev. Če bo vlada želela ostati znotraj proračunskega intervala (8,5 prihodkov in 9,5 milijarde odhodkov), potrebuje troje. Učinkovitost projektnega vodenja, kredibilnost ukrepov in zaupanje vseh pomembnih družbenih deležnikov.

Krugman govori o krizni »ekonomiki zrcala«, kjer so podobe v njem eno, ozadje pa je nekaj drugega. In zrcalce je glede Janševih potez kristalno jasno.

V resnici je bolj kot igra proračunskih številk pomembno njihovo ozadje. Gre za načrte razvojnih programov in finančne načrte nosilcev projektov, predvsem pa za jasno opredelitev razvojnih prioritet. Tukaj preprosto že vrsto let ni pravega premika na bolje, državna birokracija ne obvladuje projektnega menedžmenta, vladni ljudje nimajo projektnih vodstvenih sposobnosti. Poglejmo samo primer birokratskega vodenja in finančno omejenega projekta energetske prenove stavb, ki ima izjemen razvojni potencial, ni pravega zagona pri gradnji cestne, železniške in informacijske infrastrukture, zatika se pri tehnoloških projektih in podobno. Tu leži ključna povezanost proračuna in ekonomike povpraševanja, ki ima toliko opevane multiplikacijske učinke. Vprašanje gospodarske rasti ni zgolj predmet proračunske aritmetike, temveč predvsem operativne razvojne strategije. In te država nima.

Še odločilnejša je kredibilnost vladne proračunske politike. Fiskalna konsolidacija je povsod visoka evropska moda, čeprav gospodarstvo hromita pomanjkanje povpraševanja in klasična likvidnostna past. Zato je ključno vprašanje reform. Vlada trdi, da sta fiskalna konsolidacija in reforme komplementarna politična projekta. Fiskalna konsolidacija z redukcijo javne potrošnje pomirja zasebne »finančne trge«, reforme pa širijo jutrišnjo davčno bazo in proračun. Toda problem tiči drugje. Fiskalna konsolidacija in reforme zahtevajo redistribucijo bogastva in političnih interesov. Fiskalna konsolidacija prizadene sedanje generacije, reforme pomagajo prihodnjim. Gre torej za politično substitucijo dveh ponujenih ekonomskih rešitev. Prehiter padec potrošnje ogroža sedanje volivce, zato blokirajo reforme in skupni stroški strukturnega prilagajanja so višji. Rešitev je na dlani. Vlada mora pri proračunu staviti na reforme in ne na fiskalno konsolidacijo, zato je deficitarno sidro preostro, ponujene reforme pa premalo konsistentne.

Toda sprejemljivost proračuna in reform je na koncu odvisna od politične legitimnosti vlade. In tu je v zadnjih mesecih povsem pogorela. Če ministri menijo, da je država podjetje, potem ne razumejo razlike med njima in ne obvladujejo skrivnosti kriznega menedžmenta. Njegova logika ni prisila, sejanje strahu in ukrepanje od zgoraj navzdol, temveč iskanje zaupanja, doseganje konsenza in šele potem lahko učinkovito ukrepamo. Janševa vlada je zapravila oboje in zato ekonomsko udejanjanje prihodnjega proračuna nima nobenih političnih možnosti za uspeh. Zanimivo in hkrati simptomatično je, da pri teh menedžerskih neumnostih prednjačijo vsi trije akademsko podkovani ministri.

Vladna proračunska aritmetika je politično-ekonomsko zgrešena. Politične omejitve so večje od ekonomskih, menedžerska nesposobnost njenega uresničevanja pomembnejša od formalnih številk. Krugman govori o krizni »ekonomiki zrcala«, kjer so podobe v njem eno, ozadje pa je nekaj drugega. In zrcalce je glede Janševih potez kristalno jasno. Kaže, kako poteka groba politična akumulacija kapitala. Vidimo ekonomsko sesutje mlade države in prikrite koristi političnih prisklednikov. Politične pravljice je očitno konec.