Verolomnež

Janko Lorenci

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Kolumna

Švicarska vojska naj bi se urila za primer, da bodo v EU izbruhnili obsežni nemiri in bo treba meje zapreti pred begunskimi valovi. Vojske pogosto počno marsikaj, da upravičijo svoj obstoj, toda švicarsko urjenje je zlovešče.

EU se nikakor ne more izviti iz krize. Giblje se med stagnacijo in recesijo, perspektive so slabe. Politika zategovanja pasu na račun množic in v korist (finančnega) kapitala jo peha vedno globlje v krizo. Sever je v boljšem položaju od juga, a tudi caplja na mestu. Naraščajoča socialna neenakost povsod zbuja dvom o temeljni pravičnosti ureditve.

Kriza muči vsako državo posebej in Unijo kot celoto. Zlasti njen evrski del je postal svojevrstna kletka. Ker je zgrešena osnovna protikrizna politika (ton ji daje Nemčija), nastajajo težave za celotno Unijo in večino članic. Iz tega se rojevata dva skrajnostna pogleda na prihodnost skupnosti. Eni bi se vrnili v ohlapnejšo tvorbo, drugi bi tvegali beg naprej v bolj strnjeno politično zvezo. Dosedanji način obvladovanja krize (surova prevlada velikih, neoliberalna »terapija«) slednje ostro odsvetuje.

EU je v krizi odpovedala. Postala je manj demokratična, bolj neoliberalna, bolj razklana. Pomoč južnemu kriznemu loku spominja na grobo ekonomsko podreditev vzhodne Evrope po razpadu Sovjetske zveze; pogojena je z ostrimi reformami, ki ogroženim državam bolj škodijo kot koristijo.

Uniji, zreducirani na ekonomijo, grozi, da bo dokončno izgubila zaupanje svojega prebivalstva. Napetosti, ki lahko preidejo v nenadzorovan izbruh, naraščajo. Turbokapitalizem ni več samoumeven, ampak vsaj delno razkrinkan in široko osovražen. Pri življenju ga ohranja tudi rastoči nacionalizem povsod po EU. Politika ga pomaga razpihovati, da bi pozornost odvrnila od socialnih tegob. Nacionalizem pa skupnost seveda razbija. Rečeno drugače – okrnjeno socialna in invalidno demokratična EU uničuje samo sebe.

In vendar ostaja za zdaj nepogrešljiva. Če bi razpadla, bi spet nastali grozdi konkurenčnih velikih sil s svojimi sateliti, v posamičnih državah bi se lahko znova razvil fašizem, celo vojne ne bi bile več nemogoče. Razdrobljena Evropa sredi dolgotrajne krize – morasta predstava.

Sloveniji, delu te živčne celote, se godi slabo. Stiska nas trojni primež globalno-lokalne krize, krize Unije in slabih ali dobesedno nevarnih lastnih vlad. Janševa vlada se obeša na deviacije EU in zvesto sledi nemškemu špardiktatu, ki tudi nas peha v recesijo. Pri tem ne gre samo za klasično servilnost slovenske politike do velikih in močnih: na oblasti se je v kritičnem trenutku znašla zveza neoliberalcev in avtoritarcev, ki krizo zlorablja za rušilno preurejanje Slovenije. Unije to ne moti; prevladujoča nemška linija neoliberalnost naše oblasti podpira, njeno avtoritarnost pa blagohotno razlaga kot sorodno konservativnost.

Naši vladi po vsej logiki ne bi smelo biti usojeno dolgo življenje, saj vlada tako, da se položaj slabša, število njenih nasprotnikov pa raste. Zdaj je očitno skovala rešilni načrt: življenje si skuša podaljšati tako, da bi zaprosila za pomoč EU. Navznoter igra igro: sprejmite vse, kar vam ponujamo, ali pa bodo prišli grozoviteži od zunaj.

Zunanja pomoč – diktat – bi ji v bistvu ustrezala. Zato slika položaj še bolj črn, kot je v resnici. EU bi v zameno za pomoč zahtevala ekonomsko-socialne reforme, drugo je ne briga. Vlada bi sedla na vlak teh zahtev in pod njihovim plaščkom izvajala ne samo premalo postopno, samomorilsko varčevanje in reforme, ki bi delovale enako rušilno kot drugje na kriznem evrojugu, ampak bi v isti sapi še naprej spodjedala neodvisnost sodstva, medijev in univerz, zavijala vrat kulturi in znanosti, sistematično strašila prebivalstvo itd. Za EU bi bila to notranja stvar Slovenije. It’s economy, stupid, not democracy.

Vlada brez skrupulov, vlada, ki ji Slovenija sladko »dol visi«, ona pa Sloveniji, s tako strategijo nima kaj izgubiti. Z njo mehča odpor in domače nasprotnike. Če sprejmejo njeno politiko, v redu – vladni paket ekonomske, socialne, moralne demontaže se bo uveljavljal naprej. Če jo zavrnejo, si pripravlja teren za bivanje pod tujim nadzorom, bivanje, ki naj bi ji, tudi zaradi zvestobe merklovščini, podaljšalo življenje. Ta nadzor je postal podlaga preživetvene strategije. Za prihod komisarjev iz EU bodo seveda obtoženi opozicija, sindikati, univerze itd.

Slovenija pa izgublja. Strašenje domače javnosti z domnevno do konca obupnim gospodarskim položajem nam niža bonitetne ocene, surovo in zaostalo vladanje uničuje državo na mnogih področjih in nas približuje položaju, ko bo morda res treba prositi za pomoč, pogojeno s trdimi reformami in ostrim zategovanjem pasu. Janševa grožnja torej ni prazna. Njena perverznost je v tem, da jo oblast pri polni zavesti krepi sama.

Kako se upreti temu makiavelističnemu scenariju?

Številni nasprotniki oblasti so postavljeni v nemogoč položaj samih slabih izbir. Ne preostane jim drugega, kot da se odločijo za najmanjše zlo. Najhujše zlo pa je brez sence dvoma sedanja oblast. Ta po novem že zatrjuje, da hoče vladati naprej kljub morebitni prošnji za pomoč in diktatu EU, ki bi ji sledil.

Taka prošnja bi bila seveda ultimativni dokaz poloma in zgrešenosti sedanje politike. Hkrati je v popolnem nasprotju z izrecnimi Janševimi izjavami, da on pa že ne bo tisti, ki bo zaprosil za tujo pomoč. Stari verolomnež.

Daleč najmanjše zlo je torej čimprejšnji padec te oblasti. Celo če nas doleti protektorat EU, nikakor ni vseeno, kdo bi vodil državo.