Nobelovci

dr. Bogomir Kovač

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Nobelova nagrada za ekonomijo je letos razveselila dva avtorja, profesorja Lloyda Shapleyja z UCLA in Alvina Rotha s Harvarda. Nagrajena sta za teoretski prispevek na področju teorije stabilnih alokacij in tržnega dizajniranja. Tej suhoparni javni obrazložitvi so potem dodali še nekaj preprostih primerov, ki so izzveneli precej eksotično. Dejansko pa Shapley velja za enega utemeljitev teorije iger, Roth pa je eden osrednjih ustvarjalcev sodobne teorije oblikovanja trgov. Letošnje skrito sporočilo švedske Kraljeve akademije je zato nekoliko zapleteno. Trgi so specifične družbene institucije, ki potrebujejo aktivno redizajniranje in kooperativno povezovanje različnih akterjev. Šele tedaj lahko postanejo naše orodje in ne čudežni »deus ex machina«.

Letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo in nagrajencev pa se vendarle drži nekaj zanimivih posebnosti. Očitno sedijo v odboru švedske centralne banke, ki dejansko izbira in podeljuje denarno nagrado, častilci teorije iger in heterodoksnega razumevanja tržne ekonomike. Potem ko so leta 1994 prvič nagradili kar trojico za razvoj teorije iger in njihovo uporabo v ekonomski znanosti (Harsanyi, Nash in Selten), imamo do danes kar 11 nagrajencev, ki delujejo na preseku teh področij.

Shapley velja za enega od začetnikov povezovanja teorije iger z ekonomijo, ki sta jo 1944 odprla von Neumann in Morgenstern (Teorija iger in ekonomsko obnašanje). Teorija iger je dejansko raziskovanje komunikacij in pogajanj med ljudmi. Če pri tem vsak zastopa svoje interese, razvija svoje strategije in pogajanja uporablja za doseganje dinamičnih strateških interakcij, potem lahko z neko verjetnostjo dosežemo ravnotežje in dogovor, ki je hkrati stabilen in učinkovit. Ker ljudje nismo racionalni, informacije pa so asimetrične, strategije igralcev pogosto postanejo težko razumljive, v kompleksnih razmerah tudi neobvladljive. In v teh razmerah ni lahko priti do pravih in optimalnih odločitev, ravnotežja niso vedno enoznačna in še manj Pareto optimalna. Nekooperativne igre zato uravnavajo pravila igre, kooperativne igre ponujajo nekatere sprotne koalicijske rešitve. To je pot, ki jo je Shapley ubral v petdesetih letih, ko je zasnoval svojo teorijo vrednosti (Shapleyjeva vrednost, 1953) in meritev odločanja igralcev (Shapley-Shubickov indeks).

V tradicionalni ekonomski teoriji cene odločajo o vsem in prek njih tečejo tržna pogajanja in prilagajanja. Če cene te vloge ne morejo opraviti, stopajo na njihovo mesto igralci in institucije s svojimi interesi, strategijami in pravili menjalne igre. Stabilnost njihovih odločitev je tu ključna. Alokacija odločitev je namreč stabilna, če igralci ne pričakujejo in ne dosežejo dodatnih koristi v drugih menjavah in pogajanjih. Neomejena menjava omogoča stabilizacijo pogajanj, igralci sprejmejo skupna pravila, algoritem omogoča doseganje ravnotežja. Shapley je našel rešitev za fiksiranje točke, ki je ključna za vse teorije iger. To je stabilnost alokacije odločitev na temelju algoritma in institucij, ki običajno skrbijo za njegovo izvrševanje.

Trgi niso nad in za nami (kot nekakšna »nevidna roka«), temveč smo mi vsi njihovi notranji dejavni akterji.

Tu je prevojna točka praktične uporabe njegove teorije, kjer vstopa Roth. Ko je kot eksperimentalni ekonomist preučeval decentralizirane trge dela, pa tudi trge političnega odločanja in primere trgovanja v medicini, je prišel do podobnih spoznanj. Povsod potrebujemo algoritme, ki vodijo do stabilnih pogajanj in alokacijskih odločitev. Določitve o želeni zaposlitvi zdravnikov in izbiri bolnišnic, pa izbire maturantov pri vpisu fakultet, tudi izbire volivcev glede politikov in njihova pogajanja o vladnih koalicijah so pogosti primeri teh zadreg. Povsod imamo enak problem. Kako domisliti pravi algoritem pogajanj in izbire, stabilizacije odločitev in doseganja učinkovitega ravnotežja. Oblikovanje takšnih pogojev pomeni dejansko dizajniranje tržnih razmer. Trge oblikujemo tako, da nam omogočajo stabilizacijo izbire in optimizacijo odločitev. Nismo torej sledilci in pasivni opazovalci trgov, temveč njegovi ustvarjalci. Trgi niso nad in za nami (kot nekakšna »nevidna roka«), temveč smo mi vsi njihovi notranji dejavni akterji.

Nova teorija dizajniranja trgov je torej pomemben obrat od prevladujoče neoliberalne paradigme. Tu na primer skrivnostni »finančni trgi« nikoli niso natančno opredeljeni, njihova pravila (algoritmi) so neznana, razmerja pa do konca nestabilna. Realna ekonomija eksperimentalne ekonomije v okviru pravil (algoritmov) in dizajniranja trga je kontrapunkt sedanji tržni perverznosti in neoliberalni utopiji vsemogočnega trga. Toda dizajniranje trgov ne pomeni, da ekonomisti postajajo nekakšni inženirji in da lahko poljubno zganjamo reinženiring družbe, kot so morda v 20. stoletju sanjali komunisti. Roth v svojem slovitem članku v Econometrici (2002) opozarja, da ni mogoče manipulirati z algoritmi, in prav to je bistveni element stabilnosti, o kateri govori Shapley. Tu je torej osrednji most, ki povezuje oba letošnja nagrajenca.

Morda bi lahko Roth na inavguracijskem predavanju v Stockholmu ponudil algoritem, kako s teorijo optimalnih parov priti do prave izbire prihodnjih Nobelovih nagrajencev. Toda zdi se, da danes bolj potrebujemo klirinško hišo, ki bi poskrbela za čiščenje večnih prevarantov tržne igre. Trgi se lahko vrnejo, toda po meri ljudi. Kot orodje kooperativne igre, ki zagotavlja transparentnost in odgovornosti za našo prihodnjo blaginjo.