Pasma mrzlih src

Janko Lorenci

26. 10. 2012  |  Mladina 43  |  Kolumna

Najbrž lahko rečemo, da so neoliberalci slabi ljudje. Ker pač širijo in izvajajo ideologijo, ki spravlja družbo v težave in veliko večino ljudi onesrečuje. Zelo očitno je, da dela neoliberalni kapitalizem škodo na številnih družbenih ravneh. Skotil je hudo krizo, družbena neenakost se veča, iz tega rastejo napetosti, kakršne so nekoč rodile fašizem. Vladavina srednjega razreda na Zahodu se končuje, nastajajo finančne in kapitalske oligarhije, ki se povezujejo s politiko in zastavljajo vprašanje, ali si predstavniška demokracija še zasluži to ime. In če je denar vrhovni cilj in merilo, je nujno ogroženo tudi okolje.

Vse to je dovolj znano. Premalo pa se poudarja, da neoliberalizem družbo in posameznike kvari, jih razčlovečuje in jim prinaša trpljenje. Ljudi spravlja v stisko, dela iz njih tekmujoče stroje ali brezposelne obupance, uničuje njihov čut za solidarnost itd. Zato ni samo ekonomska in socialna, ampak tudi moralna kategorija.

Mnoge raziskave kažejo, da bogati živijo dlje, revni pa umirajo prej, so več bolni in bolj samomorilni. Neoliberalizem sistematično uničuje javni sektor, ki ima pred očmi interes večine, ne pa dobiček, ki žene zasebnike. Neoliberalni kapitalizem dopušča, da bogati dobesedno kradejo življenje revnim.

Slovenija ga vneto uvaža tudi prek EU. Ta proces teče že dolgo, prav divji pospešek pa je dobil s sedanjo oblastjo, združbo neotov in antidemokratov. To je harmoničen par, ki se rad sprehaja po ljudeh. Zdaj pospešeno razgrajuje demokracijo in socialno državo.

Nekateri naši neoti so širše znani – Šušteršič, Masten, Damijan, Brščič, Zakrajšek, Pezdir, Turk … Razsejani so povsod. Premier Janša sicer velja za človeka brez trdnih prepričanj, a vztrajno povzdiguje neote v sfero oblasti.

Najkasneje po izbruhu krize bi se morali neoti krepko korigirati, saj so izgubili izgovor nevednosti – neoliberalizem se je pokazal kot izrazito destruktiven. Res so sprva nekoliko umolknili, vendar ne zaradi nazorske evolucije, do katere ima vsakdo pravico, ampak iz strahu, kaj bo prineslo rušilno delovanje njihovih naukov. Nekateri (morda še najbolj Damijan) so deloma omilili stališča, v bistvu pa vztrajajo pri svojih zakramentih. Za to je več razlogov. So dogmatiki; neoliberalizem je ameriški izum, na Zahodu v praksi še naprej dominanten in zanje že zato vreden posnemanja; po svoje je udoben, saj ne zahteva niansiranega razmišljanja; s svojimi preprostimi udarnimi gesli zbuja videz jasnosti in učinkovitosti. Z njim se je bilo na začetku tega desetletja laže uveljaviti, saj je bil pri nas še razmeroma nov. Poleg tega prinaša koristi – desnica je tako uborna z ekonomisti, da neote med njimi postavlja na pomembna mesta.

Posebnost slovenskih neotov je skrivaštvo – uradno pri nas neoliberalcev ni. Vendar jih ni težko razpoznati. Predstavljajo se za klasične liberalce, sovražijo sindikate, zavzemajo se za vsesplošno privatizacijo, oblije jih mrtvaški pot, če slišijo za nacionalni interes. Posebej škodljivi so tisti aktivni neoti, ki neoliberalizem intelektualno utemeljujejo (akademski ekonomisti), tisti, ki ga širijo (del medijev, zlasti Finance), ter tisti, ki ga uveljavljajo v sferi oblasti (politiki).

Kdor neoliberalizem zagrizeno zagovarja še zdaj, ko so njegove uničujoče posledice tako očitne, ne more imeti lepega psihološkega profila. Naši izraziti neoti se zdijo ciniki brez trohice empatije in družbene odgovornosti, mrtvohladni do stisk nemočnih, revnih, bolnih, prepričani, da ljudi ženejo zgolj pohlep, tekmovalnost, sebičnost, želja po maksimiranju moči in bogastva. To ne drži, je pa dober opis njih samih.

Ljudem, kot so oh-kako-pokončni Pezdir, cinični Šušteršič negibnega obraza ali leporečni Virant pač ne moremo verjeti, da jim gre za splošno blaginjo. To velja tudi za našo KC, ki je v prvem Janševem mandatu mirno podprla enotno davčno stopnjo – bogati in revni naj plačujejo enako. Seveda neotov mrgoli tudi v gospodarstvu, bankah itd.

Vsi ti mojstri so pred krizo veliko ljudi napol prepričali, da je neoliberalizem učinkovit in brez alternative. Zdaj se ta začaranost, ki jo je podpirala umetno napihnjena gospodarska rast, razblinja. Velika večina hoče bolj solidarno in pravično družbo, ki posameznikov ne bi silila v volčjo kožo. Toda naši aktivni neoti še vedno vladajo in še naprej trobezljajo mantre o vitki državi, nizkih davkih itd. Oliver Wendell Holmes je rekel: Rad plačujem davke, z njimi si kupujem civilizacijo.

Neoliberalci so udarni del t. i. nove desnice na Zahodu. Publicist Constantin Seibt jo opiše takole: To niso konservativne, ampak revolucionarne stranke. So nevarnost za gospodarstvo, grobar srednjega razreda in zaveznice nove oligarhije denarja. So sovražnice civilizacije in na tem, da v temeljih spremenijo zahodno družbo.

Naša izgubljena levica je dejavno pomagala, da je neoliberalizem pri nas polagoma napredoval. Zdaj ga velik del njenega intelektualnega zaledja že ostro kritizira. Naša nova desnica ne zmore niti tega. Za Slovenijo je še posebej pogubna zato, ker se njen neoliberalizem druži z nesposobnostjo, zaničevanjem pravnosti, klientelizmom in politiko trde roke.

Neoti so že doslej naredili veliko škode, zlasti z zastrupljanjem miselnosti in čustvovanja. Če bo tej vladi vsaj za silo uspelo uresničiti njene načrte, pa bodo državo pomagali razsuti na prafaktorje. Zato je treba te gorečneže mrzlih src ustaviti z vsemi zakonitimi sredstvi. Menda ne bomo dopustili, da nas ta pasma zmelje v safalado.