Nobelove nagrade – v čigavih rokah?

Jurij Gustinčič

26. 10. 2012  |  Mladina 43  | 

Eno je pri zadnji podelitvi Nobelove (tisti človekoljubni orožar) nagrade za mir razumljivo brez težav. Evropa, natančneje Evropska unija, prav zdaj potrebuje kakršnokoli spodbudo, zato ji je bila ta v naglici tudi podeljena. Če se odločimo vsaj malo preiskati zgodovino podeljevanja te nagrade, bomo brez težav odkrili, da je morala doleteti to evropsko gmoto prav v trenutku, ko jo je.

Tudi nekoč v preteklosti so hiteli s podelitvijo nagrade za mir, takrat v zadnjem zelo napetem in nejasnem obdobju vietnamske vojne – ko se je že vedelo, da bodo Američani morali do zadnjega vojaka (če mu bo uspelo priti iz države) iz te izmučene, ampak neizprosno pogumne dežele, a so boji vendarle še kar trajali – pa so se v Oslu odločili, da nagradijo Vietnamca Le Duc Thoja in, seveda, Američana, svetovno znanega Kissingerja. Ta je nagrado takoj sprejel, Le Duc Tho se ji je odpovedal. Zamisel pa je bila jasna – podeliti eni strani nagrado za pogum, drugi pa, da bo laže sprejela očitni poraz. Takrat so seveda tolažilno nagrado za mir sprejeli kot mano z neba.

Kaj naj bi bila Evropa v današnjem protislovnem času velikih iznajdb in dosežkov, ki pa jih doživljamo hkrati s porazno razliko med bogatimi in revnimi, največjo v zgodovini človeške rase?

Mojstri, ki v Oslu odločajo o svetovni nagradi za mir (v preteklosti so jo prejeli številni velikani, na katere smo že zdavnaj pozabili), znajo izbrati ne le osebnost, ki jo bodo v danem trenutku razglasili za velikega mirovnika, ampak tudi pravi trenutek. Kot vidimo iz vietnamskega primera, je izbrani trenutek med drugim tudi figov list, s katerim bo ugledna institucija pomagala eni strani, tisti v resnici premagani, da ohrani nacionalno, v ameriškem primeru pa tudi svetovno dostojanstvo. Mojstri Nobelovih nagrad imajo poseben odnos do izbire trenutka. Le izredno razmišljajoči ljudje lahko pridejo do sklepa, da bodo nagrado za mir podelili pravkar izvoljenemu ameriškemu predsedniku Obami, ki še sploh ni imel časa karkoli storiti, a je že to, da je bil na predsedniški položaj izvoljen kot prvi črnec v deželi, ki je v ne tako davni preteklosti izkoriščala afriške sužnje, imelo pač svetovno simboliko.

Vrstili so se znani in manj znani borci za mir ali vsaj ljudje, ki naj bi idejo miru zaznamovali, pa še celotne organizacije – Rdeči križ je nagrado dobil dvakrat –, tako da je svet prišel do spoznanja, da imamo opraviti s priznanjem, ki je včasih upravičeno, nikoli pa nikomur ne škoduje. Vsaj ne preveč. Lahko se seveda vprašamo, ali niso Skandinavci – takrat ni šlo za mir, ampak za književnost – vedeli, da bodo z izbiro Borisa Pasternaka, velikega pesnika, ki ga Slovenci lahko doživljamo v čudežnem Pavčkovem prevodu, pokazali, da imajo, kot se trdi, posebne stike s CIO, ki naj bi hotela prav takrat zadeti sršenovo gnezdo Hruščovove Moskve. Saj Pasternak ni dobil nagrade za svojo neverjetno poezijo, ampak za priložnostni roman o doktorju Živagu. Čudna so ozadja, ki vplivajo na institucije, kot so odbori za podelitev nagrad, tudi nobelovskih, ampak takšne zadeve, žal, ostanejo del svetovnih skrivnosti.

Kdo je močnejša osebnost – Le Duc Tho, ki je nagrado iz Osla zavrnil, ali Kissinger, ki danes vodi neko podjetje za propagando osebnosti, ki so pripravljene za to plačati in jih zanima le končni učinek? Ne vem. Moralno brezhibno čistih namer na tem svetu skorajda ni, podelitev Nobelovih nagrad ni nič manj jasna kot podelitev hollywoodskih oskarjev. No, pustimo to. V Pasternakovem primeru so bili volkovi siti in ovce cele, nihče ni bil hudo prizadet. Takrat sem bil dopisnik v New Yorku in vsi tam smo vedeli, da je sovjetski veleposlanik pri Združenih narodih Malik na nekem uradnem kosilu zamrmral: »Tisto s Pasternakom … je vendarle veliko priznanje za rusko kulturo.« Hruščov ni govoril tako.

Nagrade so pač nagrade, ni pomembno, kako je kdo do njih prišel in kako ugledne so, ampak kakšen je bil za nagrado izbrani trenutek. Tistemu norveškemu konju ne bi preveč gledal v zobe, razen takrat, ko bi podeljevalci nagrad napravili kako porazno napako. Te vsaj doslej ni bilo. Pa vendar …

Pa vendar se ob zadnjem dogodku te vrste, nagradi za mir naši Evropski uniji, lahko zamislimo. Kaj naj bi bila Evropa v današnjem hudem in protislovnem času velikih iznajdb in dosežkov, ki pa jih doživljamo hkrati s porazno razliko med bogatimi in revnimi, največjo v zgodovini človeške rase? V letopisu najnovejše zgodovine zavzema veliko in krvavo mesto drama na Balkanu, natančneje, v naši nekdanji skupni državi. V tistem dogajanju naj bi bila Evropa – šlo je za njen pomembni del – vsaj eden od odločilnih dejavnikov. Je mar res bila?

Mnenja se lahko izrekajo na splošno, v »globalu«, kot se temu reče, ali pa se vzame neki detajl, ki odkriva širšo resnico. Odločil sem se za ta drugi način. Ob najhujšem klanju, ki so si ga dovolili Mladićevi (in Karadžićevi) in Miloševićevi ljudje, je dramatično, v imenu evropske civilizacije, za trenutek priletel v Bosno francoski predsednik Mitterrand. Prišla je torej »Evropa«. In kaj je storila ta Evropa ali, če hočete, Evropska unija ali kakorkoli jo bomo že imenovali? Rekla je obupanemu bosanskemu predsedniku, Bošnjaku, da se ne more spuščati v podrobnosti. In odletela nazaj v Pariz.

Lahko bi dodali še nekaj zrn o evropski resnici, o veliki celini, ki stoji ob robu svetovnega dogajanja in se prepira o tem, koliko bo delala skupaj, s kakšnim birokratskim aparatom in koliko naj ostane nacionalnega. Ta pogovor bo še dolg. Velikega ni storila še nič, če seveda ne upoštevamo resnične malenkosti, da Nemci in Francozi res ne grabijo več drug drugega za vrat.

Evropa je zibelka sodobne civilizacije, razen v vsem tistem, kar je prepustila Ameriki. V resničnih krizah pa vendarle raje molči. In si umije roke. Zakaj neki so ji iz Osla poslali nagrado za mir?