Drama ekonomskega absurda

dr. Bogomir Kovač

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Sloviti A. Einstein je nekoč izjavil, da bi v eni uri, ki bi jo imel na voljo za rešitev planeta, 59 minut porabil za definiranje problema in zadnjo minuto za njegovo reševanje. Zdi se, da tovrstne fizikalne modrosti v politični ekonomiji ne veljajo. Ob sedanji krizi večino časa porabimo za uresničevanje slabih rešitev in očitno le kratek čas za premislek, kam nas vodijo. Rezultat je jasen. Velika recesija že četrto leto opleta z repom, mi pa tavamo med slepimi in sleparskimi vladami ter brezglavimi menedžerji.

Poglejmo preprost primer. Trenutno poteka v parlamentu proračunska razprava. Najprej je težko razumljivo, da vlada ni pripravila programskega proračuna, če ima zanj od leta 2010 metodološke temelje ter če posebej stavi na investicijski ciklus in nove razvojne projekte. Ciljno ali projektno usmerjeno proračunsko načrtovanje je namreč dober način, kako učinkovito uporabiti omejena finančna sredstva. Tako že formalno proračunsko načrtovanje kaže, da so strokovni temelji vladne ekonomske politike šibkejši, kot bi lahko pričakovali.

Toda še spornejša je vladna usmeritev fiskalne politike. Lahko se prepiramo o različnih teoretskih pogledih na fiskalno politiko in recesijsko ekonomiko, toda krčenje javne potrošnje v recesiji dokazljivo vodi v nižjo gospodarsko rast, višjo brezposelnost in povečuje finančni vzvod države. Fiskalna kapaciteta je nov izraz, ki ga sedaj uporablja EU. Z njim počasi opuščajo zmedeno retoriko ciljnih fiskalnih deficitov, ker niti običajni niti strukturni deficit v sedanji recesiji nista primerno sidro. Zanimivo, da tudi MDS spreminja staro retoriko. Med 173 primeri fiskalnega varčevanja v zadnjih tridesetih letih so ugotovili signifikantno povezanost med varčevalnimi politikami in recesijo. Zato tudi EU že četrto leto evidentno caplja na mestu. Če vse države hkrati izvajajo ukrepe za uravnoteženje javnih financ, kar je bila in je še evropska zahteva, potem gre preprosto za simetrični šok. Zato je rešitev vsaj časovna diferenciacija ukrepov. V Tokiu je tako Lagardova celo za Grčijo priznala napako, kljub vpletenosti MDS v slovito »trojko«. Priporoča dolgoročnejše grško prilagajanje. MDS s tem končno priznava keynesiansko naravo recesijske ekonomike.

Seveda obstaja tudi v slovenskem primeru fiskalna zaveza do EU glede ciljnega primanjkljaja pod tremi odstotki in zastavitve strukturnih reform. Toda prisilna fiskalna konsolidacija bo prihodnje leto poglobila recesijo, reforme pa bodo dejavne kvečjemu na srednji rok. Spremembe bi bile smiselne, če nam v prihodnjih dveh letih prinašajo rast, spodbudijo konkurenčnost in omogočajo razvojni konsenz. Ponovimo še enkrat. V recesiji potrebujemo več in ne manj porabe. In če ni zasebne potrošnje in investiranja, mora to delo opraviti javna potrošnja. Naredimo še korak dlje. V recesiji potrebujemo več in ne manj zaposlovanja, vsaj enake nominalne plače, pokojnine in socialne transfere in ne njihovega krčenja. Namesto obsedenosti z varčevanjem, ki blokira vse in vsakogar, potrebujemo preusmeritev v politiko rasti in zaposlovanja, ohranitev nominalne potrošnje in dodatno investiranje. Vse to je sprto z logiko stacionarnega gospodarstva, kjer naj bi porabili toliko, kot pridelamo. To ekonomiko kamene dobe nam prodajajo kot rešitev za XXI. stoletje, hkrati pa česnajo o novi privatizaciji, podjetizaciji in financializaciji države.

Ponovimo še enkrat. V recesiji potrebujemo več in ne manj porabe. In če ni zasebne potrošnje in investiranja, mora to delo opraviti javna potrošnja.

Seveda obstaja navidezno učinkovit protiargument. Kdo bo to plačal? Nihče nam ne bo posodil! Ujezili bomo »finančne trge«! Ste opazili, da kljub varčevanju potrebujemo nove kredite in da smo za dovolj visoko ceno zlahka prodali vse državne obveznice. Zadolževanje je v kreditnem gospodarstvu nekaj normalnega. Zato pa je v recesiji razdolževanje spet napaka in ne rešitev. Spomnimo se, da temeljni vzrok krize ni v zapravljivi državi, temveč v inherentno nestabilnih »finančnih trgih«. Tu se je zalomilo in potem je kreditni krč povzročil recesijo in usodno zadolženost držav. Vse skupaj še poglablja tekoče kreditne izgube in začarani krog razdolževanja je tu. Zato se moramo v recesiji zadolževati, če želimo rešiti rast in finančno zdravje gospodarstva. Zadolževanje, ki spodbuja rast, zaposlovanje in potrošnjo, je v recesijski ekonomiki edina pot zniževanja dolga glede na dohodek (BDP).

Če kdo ne verjame tem herezijam, ki jih potrjujejo zgodovina in napotki Nobelovih apostolov, kot so Krugman, Stiglitz ali pa Sen, naj prisluhne enemu vplivnejših menedžerskih gurujev, Izaku Adizesu. Ta opozarja na zablode politikov in menedžerjev, ki v obdobju krize radi odpuščajo delovno silo, da bi znižali stroške. Adizesov nasvet je ravno nasproten. Odpuščanje slabi človeški in socialni kapital organizacij, prihranki stroškov so na koncu manjši od oportunitetnih izgub pri poslovni kredibilnosti in učinkovitosti. Če to blokira menedžment sprememb, tudi zasebni in portfeljski investitorji ne želijo investirati. Kaj je torej prava zgodba za »finančne trge«, varčevanje z recesijo ali porast javne porabe z rastjo? Verjemite, da zadnje, ne glede na »napačno« ekonomsko ideologijo.

Ustavimo to krizo, takoj, poziva Krugman. Da, toda pred tem moramo očitno ustaviti protagoniste, ki jo spodbujajo. Moralni imperativ je eno, politična volja nekaj drugega. Če bo vsak storil nekaj, bomo skupaj morda premaknili os sedanjih zablod. Preseči moramo moment Beckettovega Godota. Dramo ekonomskega absurda namreč živimo. Zaradi političnega teatra, seveda.