Veleizdajalci

Janko Lorenci

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Kolumna

Ofenziva za preureditev Slovenije teče naprej s polno paro. Njen del sta tudi zakona o državnem holdingu in slabi banki. Prejšnji teden ju je z referendumsko pobudo skušala onemogočiti PS. Takoj je bila silovito napadena, češ da sabotira državne interese, ker pošilja v tujino slab signal.

S temi signali se na veliko manipulira. Res dober signal bi bil, če bi začeli spet gospodarsko rasti. To pa je nemogoče, ker nas vlada z zgrešeno protikrizno politiko (merklovskim varčevanjem) žene v recesijo, z načinom vladanja pa v histerijo in kaos. Poleg tega sta slabe signale tujini prva poslala Janša in Šušteršič, minister iz zasede. SDS in DL sta zadnji, ki lahko govorita o sabotiranju drugih.

To, da je referendumska pobuda o slabi banki padla iz pravno-tehničnih razlogov, meče slabo luč na obrtno usposobljenost PS. Vsebinsko pa bi bila oba referenduma upravičena.

Najprej zaradi škodljivosti obeh zakonov. Zakonu o slabi banki nasprotuje večina vidnih ekonomistov, slabo mnenje o njem imata tudi naša in Evropska centralna banka. Dokapitalizacija bi bila bistveno cenejša, hkrati pa z njo ne bi bilo treba pomagati tujim bankam pri nas. Slaba banka tudi ne bo odpravila kreditnega krča. In z obema zakonoma bi lahko oblast s celo obsežno zadnjico sedla na velik del slovenskega gospodarstva. Skratka, to nista nedolžna zakona, ampak instrument obvladovanja in razprodaje preostalega državnega premoženja ter orodje za grajenje ekonomskega dela zloglasne vzporedne Slovenije.

Gre tudi za politično-psihološke učinke. Oblast kot valjar mendra vse pred seboj. Pasivnost, ohromelost opozicije v tako pomembnih zadevah bi slabo vplivala na odpor v družbi. Ta se stopnjuje, a je še prešibek, da bi temeljito zamajal oblast. Na referendumih zavrnjena vlada bi zbujala manj strahu, odpor bi se okrepil, koalicijski partnerji SDS bi postali omahljivejši. Uspešen referendum bi lahko odločilno zmanjšal odpornost oblasti.

Res bi bilo za opozicijo in odpor slabo, če bi se referendum iztekel v korist vlade. Vendar je bolje poskusiti ustaviti rušilno delovanje oblasti kot pa mirovati iz strahu pred porazom. A ta še zdaleč ni nujen, saj bi se na referendumu odločalo predvsem o tem, kaj si ljudstvo misli o Janševi vladavini. Ljubezen do nje pa peša celo v nekaterih gorečih srcih, ker pač gre skozi želodec.

V igri je tudi načelno vprašanje o vlogi referendumov v našem ustavnem redu in političnem življenju.

Sedanja ureditev je res sporna. Stranke lahko referendume zlorabljajo in z njimi v marsičem onemogočijo normalno vladanje. Tako je SDS, ekspert za dvojno moralo, skupaj s sindikati zrušila Pahorjeve reforme. Zdaj Janša, kot da bi strmel v ogledalo, govori, da je PS ekstremistična in rušilna.

Prvaki strank so na začetku leta sklenili dogovor o ustavni omejitvi referendumov. Potem je dogovarjanje zastalo. A gibalo se je v nevarno smer. Predlagana uvedba kvoruma (35 odstotkov) je razumna. Nevarne pa bi bile vsebinske omejitve, zlasti predlogi, po katerih referendum ne bi bil mogoč o zakonih s fiskalnimi posledicami. Politika bi s tem lahko iz referendumskega odločanja izločila tako rekoč vse pomembne vsebine materialne narave – ki pa v bistvu odločajo, kakšen tip kapitalizma hočemo. Ljudstvu bi še bolj vzela ustavno vlogo suverena.

Moč politike oziroma sedanje oblasti bi se tako izjemno okrepila, moč sindikatov, civilne družbe, ljudstva pa izjemno zmanjšala. To bi v osnovi ustrezalo vsej politiki, ne samo sedanji oblasti; od tod nevarnost takega dogovarjanja.

Ker politiki ne moremo zaupati, je bolje, da referendumska grožnja še naprej visi nad njo. Še zlasti nad sedanjo oblastjo, ki nastopa, kot da je vsako nasprotovanje vsaki njeni odločitvi veleizdaja. Janša je sestavil svojih svetih pet točk in vsakdo, ki jim nasprotuje, je sovražnik Slovenije. To je seveda poceni propaganda.

Žal ga pri tem podpirajo tudi mnogi mediji, ko z žalobno resnostjo pozivajo obe strani, naj se zresnita in sodelujeta. Kot da bi oblast in opozicija imeli enako moč odločanja, enako odgovornost in kot da bi bili enaki. Desnica ima ta čas vso oblast, njena politika pa je obupno zgrešena, rušilna in niti najmanj dialoška. Vrat zavija tudi spravaškim medijem. Pri poskusih, da bi preprečila referendume, in tudi sicer kaže prav strašljiv makiavelizem. Naj s tako oblastjo, ki ji ne moreš niti najmanj zaupati, sklepaš sporazume? Kljub temu se kar naprej slišijo predlogi tipa: slaba banka in holding sta slaba rešitev, a joj, referenduma nikar. To je trapasto, oportunistično gledanje, ki noče videti razlik in celote.

Kočljivo pa je vprašanje, ali naj opozicija podpre tiste poteze vlade, ki so potrebne in ustrezno pripravljene. Taka bi utegnila biti pokojninska reforma. Tu se zastavi dilema. Zavrnitev dobrega predloga je sama po sebi nekonstruktivna. Toda po drugi strani vsaka podpora pomembnim vladnim ukrepom oblasti podaljšuje življenje. To pa je najslabše, kar nas lahko doleti, kajti vlada bo imela potem več časa, da nadaljuje svoje uničevanje države. V primerjavi s tem je posamična zavrnitev nedolžna stvar. Edina izjema se zdi pokojninska reforma.

Koalicija radikalno sesuva državo, zato jo je treba čim prej ustaviti. Kar se tiče politične krize, s katero se kar naprej maha kot z vrhunskim zlom, pa je akutna in kratka politična kriza neprimerno boljša kot dolga agonija, v katero nas peha ta oblast. Naj ji kar naprej nastavljamo lice? Menda ja nismo kolektivni Pahor.

Torej čim prej volitve.