Kako so Slovenci vzljubili privatizacijo

Jože Vogrinc

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Javna pamet

Težki časi so. Umetnike boli srce, razumnike glava, univerzitetnike želodec. Ne vznemirjajmo jih s prerokovanjem prihodnosti, kaj šele, da bi od njih pričakovali, da se bodo s sedanjostjo spopadli skupaj. Vsak čemi v svojem kotu, miži in sesa palec. Še sreča, da si tisti, ki sesa palec, lahko zatiska le eno uho. Morda jih torej malce pomirimo, če si vzamemo za zgled radijsko oddajo, kjer obujajo spomine. Pripovedujmo o čem, na kar imajo rojaki lepe spomine in kar ta hip ni sporno. Pripovedujmo, kako so Slovenci vzljubili privatizacijo.

Da se razumemo: privatna lastnina je bila Slovencem pri srcu od nekdaj. Ne sicer vsaka. Tuja na primer ne nujno. Za kaj gre, nam pokažejo novejši pojavi. Kjer je bila še včeraj pot, koder so lahko mirno hodili planinci, gobarji, zaljubljenci in potepuški psi, se pojavljajo oznanila: »zasebna pot«, »privatna parcela«. Slovenec se identificira s privatno lastnino kot z lastno hišico na lastnem kosu zemlje, kamor ne sme stopiti nepovabljena noga. K hišici bolj nujno sodijo vrt in palčki pa delavnica in drvarnica kakor njiva in hlev. Fantazija s koreninami v spominu na pol proletarskih kmetov, ki so morali za kos kruha za vsakogar v družini dopolnilno delati za druge, ni fantazija, da si farmar. Ko Slovenec svoj ideal ubesedi v geslu »sam svoj gospod«, seveda nikakor nima v mislih tajkuna, ki si je na samem dal postaviti rezidenco z bazenom in igriščem za golf. Sebe si zamišlja, kako ves ljubi dan dela kaj prijetnega zase in za svojo družino na toplem pri sebi na svojem: popravlja ograjo, obrezuje trto, rezbari, pleska, mrcvari ražnjiče na roštilju …

Spomin je rožica rahlega zdravja. Zatorej mu pomagajmo! Nemalokateremu rojaku so se želje, da bi imel tako hišico, začele uresničevati v svinčenih časih pred pol stoletja, ko so njegovi krediti za avto, traktor, hišo, vikend kopneli na toplem soncu inflacije kot pomladni sneg. Po zgledu šefov podjetij so si kot brat bratu, kjer se je le dalo, pomagali tudi v delovnem času in z družbeno lastnino. Če kakšnega kosa ni bilo mogoče kupiti pri nas, so romali ponj čez mejo. Ko je zadolžena država konec sedemdesetih let začela odplačevati dolgove, so dolgovi novih lastnikov še vedno realno padali. V začetku osemdesetih let so se posestniki že hrepeneče ozirali čez mejo, ker se niso mogli več primerjati z vrstniki onkraj. Odtlej se jim je kapitalizem prikazoval kot svet, kjer stvari štimajo – lepi sosedov svet onstran ograje. Tisti v družbenih stanovanjih so se tolkli po glavi, zakaj so zamudili priložnost. Tisti v hišicah so za družine otrok dozidavali nadstropja, prizidke, hišice na sosednji parceli.

Ko bo privatiziran ves javni sektor (saj je proračun nehal podpirati našo lenobo in neučinkovitost, da ne rečem nekoristnost), bomo vsi na istem. Vsi privatniki, vsi drugačni.

Za tiste, ki so se prvi znašli, je bilo torej že zasebno življenje v socializmu privatizacija. Ko so končno dobili priložnost, da si privatizirajo še tovarne, stroje, stavbe in zemljo, so lahko dali socializem ad acta in se začeli navduševati nad pravno državo. Drugi so že prej zavidali prvim, zdaj pa so jim še bolj.

Da bi vzljubili privatizacijo tudi tisti, ki je dotlej še niso, je dobra mačeha država Slovencem dala denacionalizacijo, privatizacijske delnice in Jazbinškov zakon. Prav slednji je bil odločilni zadetek v polno. Čez noč so se stanovalci povzdignili v lastnike stanovanj. Kapitalizem je otipljivo demonstriral svojo realnost: človek se je na lastnem zgledu prepričal, da lahko postane lastnik, miniaturica samega svojega gospoda. Prav Jazbinškov zakon je Slovencem prodal privatizacijo vsega družbenega premoženja kot priložnost za vsakogar, da postane sam svoj gospod. Priložnost je bila obča, odgovornost posamična. Kdor riskira, profitira. Kdor kaj tvega, ta dobi.

Slovenci so se s tem, kako so porabili vsak svoje delnice, prostovoljno in samostojno preizkusili kot vsak svoj kapitalist in se razslojili. Kot stvar naključnih in zasebnih okoliščin, neodvisnih od volje države in od družbene ureditve, je bilo dojeto, da nekdo dela v perspektivnem podjetju, drugi v propadlem; da je nekdo postal solastnik nepremičnine z veliko vrednostjo, drugi pa je v službi v javnem zavodu; da so za nekoga delnice edina možnost, da pride do kredita za stanovanje, za njegovega sodelavca v službi pa le bonus, s katerim si bo kupil vikend ali barko. Že res, da se je vsakdo privatiziral sam, zato so bili pri tem posamezni privatniki zelo različno (ne)uspešni, a privatizacijo so Slovencem zelo uspešno prodali kot skupni družbeni projekt. Slovenci so vzljubili privatizacijo kot vsak svojo. Drugače je najbrž niti ni mogoče vzljubiti.

Imamo pa nebeško srečo, da nam par janezov pomaga, da bomo privatizacijo vzljubili še bolj. Vam morda grozi izguba uradniške službe? Ne morete preživeti kot samostojna umetnica? Nikar se ne vznemirjajte! V hipu lahko postanete es pe. Mnogi vaši kolegi in kolegice so letos že postali es peji. Res se na vaš TR še ni nateklo kaj dosti in ste po novem še sama svoja uradnica, a stanje se bo popravilo. Ko bo privatiziran ves javni sektor (saj je proračun nehal podpirati našo lenobo in neučinkovitost, da ne rečem nekoristnost), bomo vsi na istem. Vsi privatniki, vsi drugačni.

Vas morda ta perspektiva ne navdaja z zanosom? Ste še vedno tista prva, ne ona druga Slovenija, tik za obzorjem? Ne ozirajte se v mračno bodočnost! Še naprej mižite, narišite si nasmeh na ustnice in si prikličite v spomin prelepa leta privatizacije …