Fevdalci

Janko Lorenci

16. 11. 2012  |  Mladina 46  |  Kolumna

Normalni politiki v krizi mirijo in nevarnosti prej minimizirajo kot napihujejo. Značilen predstavnik take šole je bil Drnovšek. Janša je izbral nasprotno pot; spodbuja nemir, straši, uvaja ozračje izrednih razmer. To počne s samomorilskim zategovanjem pasu, zakonodajnim cunamijem, pritiskom na sodstvo, kulturo, zdravstvo, medije, z valovi svojih kadrov, s privijanjem finančne pipice za resnične ali namišljene nasprotnike.

Oblast bi se lahko odločila za blagodejno mirnejše vladanje. Toda premier, nesporni vladar koalicije, je izbral ostrino in strahovanje – ker sta taka njegov značaj in zgrajeni politični profil, ker je tako zgrajena SDS, ker mu je s takim načinom doslej nekako uspevalo.

Osnovni motiv ostrine pa je temeljita preureditev Slovenije v bistveno manj socialno in manj demokratično državo. Preureditev naj bi okrepila Janševo osebno oblast in moč SDS, hkrati z uradno bi nastala še vzporedna (paralelna) Slovenija. Žrtev tega procesa, ki Slovencev sicer noče osiromašiti, a jih bo, je med drugim razvoj, pri čemer že zdaj postajamo država, ki se vrača k primitivnejšim oblikam dela in delovanja.

V tem preurejanju sta se Janševa moč in volja kongenialno povezali z neoliberalci v DL in drugod, s slabimi impulzi iz EU in s krizo. Premier je ni ustvaril, jo je pa zlorabil; brez nje, njene zavestne dejanske in psihološke zaostritve in na tem ozadju ustvarjenih izrednih razmer ne bi mogel tako razgrajevati javnega sektorja, pritiskati na skrbno izbrane skupine (sodstvo, mediji, univerze, kultura …) in mehčati odpora (sindikatov, opozicije, civilne družbe …). Janša krizo, razdejanje, strah, izrednost potrebuje in soustvarja.

Del preurejanja je tudi nastajanje t. i. vzporedne Slovenije, ki jo lahko imenujemo tudi druga republika, ugrabljanje države itd. Za nič bistveno novega ne gre. Janša je že v prvem mandatu poskusil zgraditi svojo ekonomsko bazo, stranki naklonjen ali od nje odvisen del gospodarstva. Zdaj to zamisel širi na kulturo, znanost, šolstvo …

Izgovor za to je poleg krize domnevna prevlada zloglasne kontinuitete v teh sferah. Po novem naj bi, nekako po zgledu katoliške cerkve, nastali zaokroženi sistemi pod vplivom SDS. Za nastanek vzporedne Slovenije so poleg psihoze izrednih razmer potrebni večja moč izvršne oblasti, okleščena avtonomija različnih institucij in področij, zlasti pa drastično spreminjanje javnega sektorja v zasebnega. Orodje za to sta tudi zakona o slabi banki in državnem holdingu.

Drugače kot v prvem mandatu je polaščanje zdaj obsežnejše, sistematičnejše, surovejše, a tudi bolj odkrito. Škandalozno izginotje referendumskih podpisov dokazuje, da si oblast upa vse.

Če bi šlo vse po Janševih zamislih, bi nastala izrazito nazadnjaška in avtoritarna vzporedna država. Če bi šlo vse še bolje, bi se tako preobrazila vsa Slovenija. Vsekakor pa bi bila vzporedna država vsaj oporišče za slabe čase, ko ne bi bili na oblasti.

Za operacijo takega obsega in globine, kot je nastanek države v državi ali predelava celote, je seveda potreben pretres, materialni in psihološki. Od tod velik del dozdevne norosti oblastnega početja.

Ni nujno, da je vse pri tem dogajanju do konca premišljeno. Pri Janši se pogosto izkaže, da njegovega ravnanja ne določa dolgoročna strategija, ampak hipni preudarki, nrav, okoliščine. Toda stalnica njegovega delovanja obstaja; to je maksimiranje osebne moči in moči SDS. Zanj so dovoljena (skoraj) vsa sredstva.

Kaj se bo dogajalo naprej? Strahovanje se bo nadaljevalo, spremljalo ga bo naraščanje odpora. Ker se bomo ekonomsko in socialno še pogrezali, bo oblast morda skušala preživeti pod patronatom trojke. Potem bo s približevanjem volitev zastraševanju sledila mehka faza; konec ostrega varčevanja, govorica spravljivosti, predvolilna darila, volk bo skočil v ovčjo kožo, računajoč, da je ljudstvo izmučeno, da bo olajšanje zaradi odjuge veliko. In da se morda čudežno prikaže tudi Marija gospodarskega okrevanja. Če je ne bo, si bo sposodil denar in ga raztrosil po deželi.

Kakorkoli se bo razpletalo, bodo posledice slabe. Najverjetnejši scenarij je vegetiranje, naraščanje kaosa in odpora. Slabo bo končala tudi oblast. Graditi ne zna, strahovalnega potenciala nima dovolj, puča pa si ne more privoščiti. Tako mora deloma popuščati in s tem dodatno izgublja avtoriteto strahu.

Najbrž lahko od nje pričakujemo ravnanje obupanca – poskuse za čim več vzporedne Slovenije in za sprotni denar od razprodaje »srebrnine«, vmes še za kako reformo po okusu domačih neotov, vrha EU in IMF. Slabo bi se Janševo vladanje najbrž izteklo tudi v nenavadnem primeru, da bi bilo solidno in spodobno – to je pač težaven mandat. Toda ker je katastrofalno, se bo katastrofalno tudi končalo.

Vzporedna Slovenija je škodljiva in nora ter hkrati nevarna zamisel. Če bo država dolgo gnila naprej, če se bo na oblasti zamenjalo nekaj slabih vlad, če se bodo standardi zniževali v enakem tempu kot zdaj, bo grozilo, da si etablirani levica in desnica trajno razdelita medije, banke, univerze, gledališča. Zdaj se skušata vsakokrat, ko sta na oblasti, čim bolj polastiti celote, potem pa jo nejevoljno spet prepustita nasledniku.

To je seveda škodljivo in primitivno, a še vedno boljše kot trajna razdelitev države. V njej bi del medijev, bank, gledališč … pripadal SDS, del PS in SD, kak listič, podeželska banka in amaterski oder pa SLS in cerkvi. Prostor za svobodno in razumno obveščanje, kreditiranje, nastopanje bi izginil. Demokracija bi se dokončno izpraznila, dobili bi fevdalni kapitalizem in deželo idiotov.