V napačni smeri

Heni Erceg

16. 11. 2012  |  Mladina 46  |  Hrvaška

Zoran Milanović posveča svojemu telesu precejšnjo skrb. Zato se pogosto rekreira, še posebej rad kolesari. No, na položaju hrvaškega premiera pa se mu nenehno mudi, pravkar je namreč v državi razglasil izredne razmere. »Ni katastrofa, toda razmere so izredne,« je dejal in se s kolesom pognal po eni izmed zagrebških enosmernih ulic. V napačni, nedovoljeni smeri! Za njim pa, seveda, telesni stražarji v tistem ogromnem policijskem vozilu, s čimer bi zlahka povzročili prometno nezgodo. V njej bi kakopak kratko potegnili tisti, ki spoštujejo prometne znake, kajti premier na kolesu bi se že kako znašel. Recimo z elegantnim skokom na pločnik ali na bližnje drevo. Kakorkoli že, Milanović je izjemno očitno prikazal zanimivo strategijo svoje oblasti, ki se glasi: pripnite se, odpeljali vas bomo v napačno smer!

In resnično, zaostajanje je stalnica v vseh državnih ustanovah, posebej še v tistih najpomembnejših, recimo v sodstvu, dejavnosti, ki je histerična in v svojih sodbah izjemno neuravnotežena. Zaradi tega na tisto, kar je dovoljeno pomembnim kolesarjem, nikakor ne morejo računati tudi navadni pešci. Gospa Aleksandra Ljuba je bila recimo samo peška, pa jo je doletelo osem mesecev pogojne zaporne kazni, ker je – gospa je tiskovna predstavnica policije – na letovanje v državni počitniški dom povabila prijateljico z otroki. Prijavila jo je kot sestro, da bi ji omogočila brezplačno dopustovanje, vendar je stvar prišla na dan in sodnik ni pokazal niti trohice milosti, čeprav je gospa medtem plačala tistih 800 evrov, za kolikor je oškodovala državni proračun. To naj bi bil torej pedagoški, tako rekoč etični nauk, da tukaj ne bomo dopuščali nikakršnega kriminala več.

Razen kadar obtoženi izpolnjujejo vsaj tri temeljna nacionalna merila, ta pa so lepo vedenje na sodišču, slabe gmotne razmere in ključno – udeležba v domovinski vojni! Da, prav s temi besedami je neki drug sodnik utemeljil neizpodbitne olajševalne okoliščine za peterico obtoženih, katerih zločini so bili zares popolnoma nepomembni v primerjavi s kriminalom gospe Ljube. Obtoženi niso bili niti kraje državnega denarja, niti tega, da so prijateljem omogočili dopustovanje na račun države ali da so vozili v napačni smeri. Ne, »zgolj« mučili, preganjali, posiljevali ... so tako imenovane sovražnike domovine, Srbe v uniformah, pa tudi civiliste, ženske. Tako da je v skladu s tukajšnjim pojmovanjem pravice krivica že to, da so se »junaki« polnih dvajset let po zločinu sploh znašli na zatožni klopi.

Med tem procesom je o strašnem vojnem zločinu pričalo osemdeset prič, vse so izčrpno razkrivale boleče zgodbe o večmesečnem trpinčenju, mučenju, posiljevanju ..., ki so ga doživljali državljani srbske narodnosti. V Zavetišču za vojne ujetnike, kot se je olepševalno imenovala ta surova mučilnica, nastala pod pokroviteljstvom države v mestu Kerestinec blizu Zagreba.

Da bi bil cinizem države popoln, vojnim zločincem ni treba plačati niti sodnih stroškov, torej jih bodo morali poravnati davkoplačevalci, državljani Hrvaške.

»Januarja 1992 sem skupaj s še desetimi ljudmi med prvimi prišel v Kerestinec, in to obešen na kavelj na tovornjaku,« je na Nizozemskem, kjer danes živi, pričal Dobroslav Gračanin, po narodnosti Hrvat, ki je na začetku vojne zapustil JLA in se vrnil na Hrvaško. Kmalu so ga aretirali in odpeljali v taborišče v Kerestincu, tam pa je ostal polnih enajst mesecev in doživljal najrazličnejše oblike mučenja. Stražarji so ga pretepali s palicami za bejzbol in ga izpostavljali elektrošokom, navzoč je bil pri posiljevanju žensk in obiskih »gostov«. To so bili ugledni meščani, mirni sosedje, ki so se v taborišče prihajali »zabavat«; sodelovali so pri pretepanju ali posiljevanju zapornic in tako prispevali k boju za samostojno Hrvaško.

Zapornik Gračanin je nazadnje končal v bolnišnici s hudimi poškodbami ledvic, zlomi in udarninami; pokrpali so ga in poslali nazaj v taborišče s ciničnim priporočilom, naj »jemlje vitamin C in je nemastno hrano«. Medtem se je v njegovo zagrebško stanovanje vselil hrvaški vojak, in ko so ga navsezadnje le izpustili, je spet doživljal grožnje, zato se je nepreklicno izselil iz Hrvaške. Njegov mučitelj pa, vodja taborišča v Kerestincu, pred vojno sicer mesar, je, potem ko se je mednarodnim ustanovam razkrila mučna zgodba o še eni mučilnici, odšel v pokoj s činom polkovnika. Dve desetletji pozneje je Stjepan Klarić s štirimi pomočniki, ki so sodelovali pri surovem mučenju in posiljevanju, stopil pred sodnika in mirno poslušal strahotno pričanje številnih moških in žensk, podkrepljeno z obsežno zdravstveno dokumentacijo.

Zdelo se je, da je vse povedano zelo pretreslo tudi sodnika Marijana Garca in v obrazložitvi sodbe je dejal, da ni dvoma, da je šlo za ravnanje, ki je v nasprotju z ženevsko konvencijo, da je sodišče verjelo pričam, ki so opisovale, kako so jih mučili z električnim tokom in zlorabljali, da ni dvoma, da so bili zaprti tudi spolno zlorabljeni, zapornice posiljene ... Potem pa je določil kazen. Zapor od enega do treh let! To praktično pomeni izpustitev vseh zločincev, saj so toliko časa že prebili v priporu. In da bi bil cinizem države popoln, vojnim zločincem ni treba plačati niti sodnih stroškov, torej jih bodo morali poravnati davkoplačevalci, državljani Hrvaške.

Ti se niti zaradi tega niti zaradi te žalostne sodbe brez dvoma ne bodo razburjali. To so pač njihovi junaki, ki so zlorabljali, mučili, tolkli po ledvicah ... samo »sovražnike« države. So torej sestavni, pa čeprav zaudarjajoči del kolektiva, povezanega v skupnem zločinu za sveto nacionalno stvar. Identifikacijski primerki države, ki nenehno vozi v napačno smer.