Ljudstvo brez stranke

Janko Lorenci

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Kolumna

Pritisk na oblast je upravičen, koristen in nujen, saj brez njega ne bo potrebnih sprememb, ampak samo pospešeno pogrezanje. S tega stališča je zborovanje na Kongresnem trgu posredovalo mešana sporočila. Slabo je bilo, da na njem ni bilo vseh pomembnih sindikatov. Sindikati, in to složni, so nenadomestljivi, pri protestih še zlasti. Zbobnajo lahko veliko množico z vseh koncev države, lahko uveljavijo referendume, so del socialnega dogovarjanja. Brez njih bi bil naš kapitalizem še surovejši. Hkrati pa branijo interese samo dela delovne sile in deloma tudi status quo.

Zborovanje glede na razmere ni bilo zelo množično. Množičnost protestov pa je pomembna. Če je velika, govori, da je nekaj v državi globoko narobe in da se ljudstvo temu upira. Je tudi podlaga ali spremljava drugim oblikam protestov. Seveda pa množičnost sama po sebi še ne prinese sprememb.

Shod je bil prvi velik izraz množičnega odpora, in to že po slabem letu sedanje oblasti. Prinesel je tudi – kar je zapoved trenutka – prvo resnejše povezovanje različnih skupin. Bil je jezen, a daleč od izgredov. Hkrati je identificiral skupno tarčo protesta – zlasti oblast in njeno zgrešeno vodenje, onstran tega pa, bolj blago, tudi vso politiko in »sistem«.

Zborovanje priča, da vlada naglo izgublja propagandno vojno, s katero dokazuje, da so vsi protesti (od referendumov do uličnih manifestacij) škodljivi, češ da nam nižajo bonitetne ocene in večajo možnost, da nas dobi v kremplje strašna trojka. To ni čudno, saj oblast prozorno hinavči: opozicijo, sindikate in ljudstvo v besedah poziva k harmoniji, v praksi pa ravna nasprotno.

Protest sredi Ljubljane je pomemben tudi psihološko. Že s tem, da je bil, govori, da ima strašenje in zavajanje oblasti svoje meje. Nezadovoljnemu ljudstvu vliva pogum in izrinja razširjeni fatalizem – še se je mogoče upirati, splača se upirati. Na ulici izraženo nasprotovanje je hkrati tesno povezano z grožnjo novih referendumov.

Gledano scela je zborovanje potrdilo, da je odpor še v zgodnejši fazi. Narašča, a je še vedno razdrobljen, slabo artikuliran, brez jasnih zahtev. To so klasične bolezni protikriznega odpora povsod na Zahodu.

Vendar se bo odpor nadaljeval. Kriza se vleče, stiska se veča, oblast vodi globoko zgrešeno politiko, a se ni pripravljena spremeniti. Pritisk se bo moral zato stopnjevati. Občasne demonstracije, ki ne prinesejo nič, so prej škodljive kot koristne; del vsakdanjika postanejo.

Iz dogajanja na jugu EU vemo, da je doseg uličnih protestov omejen, razen če bi se sprevrgli v splošno vstajo, ko postane mogoče vse, celo vojaški puč, odobren od vrha EU. Tako daleč niso še nikjer. Zato je enako kot odpor take vrste, ki skuša v osnovi preprečiti, da bi se položaj še poslabšal, pomemben nastanek »tretje sile« – novega močnega gibanja ali stranke z alternativno vsebino in držo. Ali pa, pod pritiskom množic in volivcev, prenova etabliranih strank. Pri čemer je nastanek nove politike verjetno lažji kot prevzgoja stare. Droben svež primer za to je Lukšičevo tvezenje o stari in novi levici.

Močna protestna fronta, izražena tudi z nemirom na ulici, in še hujša kriza sta očitno nujni pogoj za nastanek tretje sile. Najbrž se postopoma bližamo tej kombinaciji. Rojstvo take sile bi bil eden ključnih, a zgolj etapnih dosežkov odpora. Končni cilj so globlje, temeljite spremembe našega vedno manj civiliziranega kapitalizma, v katerem se politika (ne samo naša) sploh ne trudi več, da bi ustvarila boljšo družbo. Zdi se, da kolikor toliko mirna, nenasilna pot do takih sprememb vodi le prek nove politike. Toda te poti si ni mogoče zamisliti brez močnega pritiska na politekonomsko vrhuško.

Zdaj je čas solidarnosti, mobilizacije, povezovanja, aktivnega državljanstva, po potrebi tudi državljanske nepokorščine. Bodimo optimisti – elementarni premik od fatalizma k jezi in od razdrobljenosti k povezovanju vendarle poteka.

Mobilizacija množic in elit nikakor ni samoumevna. Slednje se morda jasneje zavedajo – ali bi se vsaj morale –, kako zavoženo je stanje. Imajo večjo moč in so bolj odgovorne za status quo, a tudi za spremembe. V njih marsikje poteka ločevanje na statusquojevce in, recimo jim tako, alternativce. Posebej velika je odgovornost skupin, cehov, ustanov, ki so še kolikor toliko avtonomni in zavarovani – sodstva, univerz, deloma kulturnikov, nekaterih medijev, a tudi menedžerjev in kapitalistov, ki se v tem družbenem nemiru večidel delajo neumne in nevtralne, a v veliki večini držijo štango pogubni oblastni politiki.

Pasivnost je za vse umiranje na obroke. Vse te elitne skupine bi morale imeti toliko pameti in samoohranitvenega nagona, da bi se protestno zganile same. Že s tem bi pomagale mobilizirati množice.

Vstopanje alternativcev v etablirano politiko je zaželeno, a dvorezno: verjetno bo stara stranka prej posrkala njihovo drugačnost, kot bodo oni spremenili stranko. Išče se torej – to je treba ponavljati – predvsem nova stranka ali gibanje, zveza ljudi drugačnih prepričanj in drže kot v etablirani politiki, dovolj potentna, da bo začela spreminjati celotno politiko. Njen nastanek je absolutno mogoč, a žal nikakor nujen.

Prostor zanjo je velik. Ljudstvo zahteva večjo družbeno pravičnost, v tej zahtevi je »levo«, a brez avtentične predstavnice v parlamentu. Nova stranka, vredna svojega imena, bi segala čez delitev levo-desno in bi udarila po strupeni kombinaciji neoliberalizma in avtoritarnosti na slovenski način; njeni cilji bi enako koristili veliki večini obojih, levih in desnih volivcev.