Po demonstracijah

Jože Vogrinc

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Javna pamet

Demonstracije, kakršne so na Kongresnem trgu v Ljubljani prejšnjo soboto in povsod po Evropi v teh dneh obsodile oblastnike zaradi hlapčevstva velekapitalu in ukrepov, ki povečujejo revščino in neenakost med ljudmi, so temeljni in elementarni izraz volje ljudi. Pomembne so najprej zato, ker ljudje lastno stisko nehajo skrivati in razočaranja in jeze ne izživijo na samem, nad sabo in svojimi bližnjimi, pač pa ju izrazijo skupno. Vidijo, da niso sami in da solidarnost živi. To jim da pogum, da javno izrečejo, kar mnogi mislijo le zasebno. Minimum poguma, udeležiti se javne manifestacije, kjer skupaj povemo, kako čutimo in kaj mislimo, je nujen, da prepoznamo in začutimo moč, ki jo imamo, če delujemo skupaj.

Zato demonstracije niso izjemna oblika izražanja stališč. Nasprotno: so temeljna, neodtujljiva oblika političnega boja. Svoboda združevanja, brez katere ni demokratične družbe, ni le člen v ustavi ali fraza politikantov. Prav demonstracije so oblika združevanja, za katero predvsem gre pri svobodi izražanja in združevanja. Skoznje uresničujemo temeljne človekove pravice. Z njimi na novo oblikujemo politične zahteve: tiste prave politične zahteve, ki jih oblastniki niso več sposobni, pa tudi ne pripravljeni niti postaviti, kaj šele, da bi ravnali v skladu z lastnimi frazami in jih uresničevali.

Kdor na demonstracije ni mogel ali si ni upal, ve o njih le tisto, kar mu povedo in pokažejo mediji. V njih poteka boj za razumevanje dogodkov. Na veliko načinov lahko razvrednotijo, kar se je dejansko zgodilo. Proti temu se zavarujemo tudi tako, da se naučimo prepoznavati najpogostejše načine izkrivljanja.

Prvo pravilo laganja v medijih je, da se pove polresnica, ker se navadno obnese bolje kakor pretirana laž. Ko gre za demonstracije, je obvezna sestavina polresnice zmanjšanje dejanskega števila demonstrantov, da bi tako zmanjšali pomembnost dogodka. Po oceni policije je bilo 17. novembra na Kongresnem trgu trideset tisoč ljudi. To je le ocena, a če slišite trikrat nižjo številko, se vprašajte, kje jo je medij dobil. TV, ustanovljena za prijazno servisiranje vladajoče stranke, je število demonstrantov razglasila za »nekaj tisoč«. Zgledna polresnica: ne lažejo odkrito, kakor tisti, ki poroča, da jih je bilo na primer pet tisoč. Ker so bile demonstracije vseslovenske, je število smiselno primerjati s prebivalstvom Slovenije. Trideset tisoč ljudi je odstotek in pol vseh Slovencev. To je toliko, kot če se v Parizu zbere milijon Francozov. Zdaj pa testirajte prijatelja, katero število mu pride na misel, če rečete »nekaj tisoč«. Rekel bo morda tri do pet ali pet do osem tisoč, najbrž pa manj od deset tisoč, torej bistveno manj od dejanskega števila demonstrantov. Zato bodimo pozorni, če poročevalec pove nedoločni zaimek »nekaj« namesto številke in je tiho o virih svojega podatka, čeprav ve, kdo je verodostojen vir.

Prvo pravilo laganja v medijih je, da se pove polresnica, ker se navadno obnese bolje kakor pretirana laž.

Manj opazne polresnice proizvajajo televizije z načinom snemanja. Nekaj postopkov je tipičnih. Namesto da bi kamera v splošnem planu od zgoraj zajela množico v njeni dejanski gostoti, nižje pri tleh lovi vrzeli med gručami. Način pripovedovanja prav tako ni nedolžen. Kamera in reporter spremljata skupinico, kakor da gre na poljubno družabno srečanje. Kritična družbena in politična vsebina, zaradi katere smo se zbrali v Zvezdi in pred Univerzo, utone v reportaži o jesenskem izletu. Potvarja se tudi z izbiro podrobnosti. Ena med njimi so transparenti. Namesto da bi pokazali pogostejše in udarnejše, se jim izognete in tako razvodenite ali zamolčite sporočila. Namesto da bi dobili natančen vtis o zahtevah po solidarnosti med delavci javnega in »realnega« sektorja, po ohranitvi socialne države in odpravi varčevalnih ukrepov ter obsodbi zdajšnje vlade, spodbudite napačen vtis, da navzoči »pač« nočejo varčevati ali da se »pač« bojijo revščine. Transparenti so izražali konkretne zahteve in imeli konkretne naslovnike. Poročevalec in snemalec, ki sta izpostavila gorečo baklo simbol, ki ni nikogar ogrozila in je skoraj nihče ni opazil, sta umetno proizvedla vtis nevarnosti in agresivnosti dejansko povsem mirnih demonstrantov.

Skratka, polresnice se delajo po dogodku. Najlažje je bilo pritakniti poročilu o demonstracijah odklonilno mnenje zastopnikov kapitala. Po njem sta posegla Pop TV in Planet. Novinarji obeh so s tem kršili temeljno pravilo, ki si ga postavljajo sami: naj se poročanje o dogodku ne meša s komentiranjem istega dogodka. Če kot sklep poročila o demonstracijah postavite sodbo delodajalcev, da so škodljive, ste dali zadnjo besedo pri osmišljanju dogodka prav družbeni skupini, katere ravnanje so zavrnili demonstranti.

Kaj pa tviti? V slovenski politiki sta jih popularizirali prav glavni tarči demonstracij, premier in superminister. Vodjev tvit pove vse o njem. Ljudi na dogodku sploh ne opazi. Spet gre za zaroto. Štrukelj je zanj »kolovodja«. Obtožba je absurdna: bogati s sejninami. Da ne bi bralec podvomil, da je tvitnil JJ sam, vsebuje tvit še »Milana K«. Predsednik vlade tako sam sebe poniža v obrekovalca. To je tipična žalitev fantazijskega sovražnika, kot jih pišejo anonimni sralci sovražnega govora po medmrežju. Zadnja oblast, ki je tako metodično gojila javno obrekovanje, je bila Miloševićeva. Tvitom verjamejo samo verniki. Vendar pa provocirajo nasprotnike. Prekratki so, da bi vsebovali kakšen argument, pa tudi, da bi jim ugovarjali z argumenti. Nasilni so in silijo v nasilnost še nasprotnika. Sramotno je, da jih goji izvršna oblast. Huda napaka je, da jih novinarji razpihujejo. Morali bi jih ignorirati.