Resnic je na kupe

Jurij Gustinčič

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Pod črto

Neverjetno, kako in koliko se ljudje prepirajo v iskanju resnice. Ali pa v zatrjevanju, da jo edini obvladajo, eno samo in absolutno. Resnic je seveda nič koliko. Vsaka javna oseba se sklicuje na kako, jo brani in obenem zaničljivo zavrača resnice drugih. Tudi narodi imajo po več resnic, sprti slovenski politični strani dve, in vsaka je dobro zavarovana.

Resnice živijo (v istem okolju) pogosto kar vzporedno in tako skupaj ustvarjajo zgodovino. Najzanimivejši se mi vsekakor zdijo Nemci. V zadnjih 200 letih se jim je posrečilo vdajati se v največjih trenutkih vsaj dvema resnicama. V 19. stoletju so imeli cesarja, ki se je ob pomoči velikega dela Nemcev trudil, da bi vladal absolutno. Obenem je imel kanclerja Bismarcka, ki je hotel absolutno vladati v Evropi, je pa hkrati doma uvedel splošno pokojnino, predhodnico kasnejših socialdemokratskih reform, in tako danes ne vemo, kako ga zgodovinsko ocenjevati. Sicer se je takrat med Nemci razbohotila socialdemokracija, najmočnejša v Evropi. Kaj je potemtakem nemška resnica? Potem so imeli slabo demokracijo pa Hitlerja, nato boljšo demokracijo, ki jo razkazujejo svetu danes. Vodja nemških financ Schäuble je tako zaverovan v sedanjo nemško resnico, da je Francozom pravkar predlagal, naj si vzamejo za svetovalce nemške strokovnjake! Predsednik Hollande je takšne predrznosti seveda elegantno zavrnil. Pa naj še kdo reče, da so se Nemci popolnoma spremenili!

Nemci sami svojo deželo imenujejo srednjeevropsko. Mi imamo o zemljepisu drugačne pojme, dolgo, še v Jugoslaviji in na začetku osamosvojitve, smo se videli v Srednji Evropi, Zvezna republika Nemčija je bila za nas tam daleč, v sami čisti, pravi Evropi. Nismo dolgo ostali pri svojem ponižnem umeščanju v »srednjo« Evropo. Zdaj ponosno govorimo, da smo v Evropi, pravi Evropi, nikakor ne v srednji. Verjetno se z nami strinjajo tudi Čehi.

Bistveno je pravzaprav le to, da ne bi bili v kakšnem dodatku, kar bi dandanes Srednja Evropa lahko bila. Ali se najde še kdo, ki bi nas zgodovinsko tlačil v bližino Balkana? Saj tega niso delali niti Srbi, spominjam se iz svojih beograjskih dni, da so nam sicer včasih hoteli vsiliti skupne obrazce, morebiti celo jezik (le nekateri), a so nas tudi trepljali po ramenu in vzklikali, kako smo pač Evropa, bolj kot si sami mislimo, pri nas se je treba učiti, kako živeti in delati.

Učiti? Saj smo Evropa, neverjetni smo. Vedno sem se čudil dihotomiji pri srbskem vrednotenju Slovencev. Hoteli so nas nadvladati, hkrati pa se pri nas učiti. Za nas so imeli, bolj kot zase, dve resnici. Bili smo majhen delček države, v kateri naj bi oni imeli glavno besedo (in naj bi se spojili, da bi vsi skupaj ustavili tiste plodne Albance, ki se širijo vsepovsod) in postali košček tiste neverjetne Evrope.

Kaj smo bili in kaj smo pravzaprav? Župančič nas je ocenil, tako kot Trubarja, takole: »Prevelik ne, premajhen ne – za nas.« Pogosto se spominjam teh pesnikovih besed, in to ne le zaradi Trubarja. Ko mislim o nas samih, se ne morem otresti misli na Levstikovega Krpana, Slovenca od glave do peta, ki po zmagi nad Brdavsom od cesarja ne želi nič drugega kot to, naj reče financarjem, da ga pustijo pri miru, ko tihotapi angleško sol. Pri tem se ozrem po naši (širni, bi ironično rekel Cankar) domovini v današnjem, tako modernem, digitalnem času. Se naše obnašanje prilega tej neverjetni dobi napredka?

Ali ni naravnost smešno, da se več kot 400 podpisov predstavnikov ljudstva nepričakovano izgubi na kratki poti od ministrstva?

Ali ni naravnost smešno, da se več kot 400 podpisov predstavnikov ljudstva nepričakovano izgubi na kratki poti od ministrstva, odgovornega za red, do svetišča demokratičnega vladanja, parlamenta? To zadevo demokratično raziskujejo, dejstva bodo razčistili (kar se pri nas tu in tam zgodi), toda kako naj se počutimo, kot da smo Evropa? Niti ne srednja, ampak prava in vseobsežna! Človeka je včasih zaradi neljubega presenečenja kratko malo sram. Ali nas ne zna biti sram kot nacijo, če to smo?! Ne zanima me, kako se bo končala takšna stvar, ali pa raziskovanje, ali je neka poslanka res zapisala svoj pravi podpis ali si ga je priredila. Zanima me, kako se počutimo in ali bomo sebi samozavestno rekli, da smo res Evropa. Za uteho si seveda lahko vzamemo angleški primer – tam so člani spodnjega doma, kot se ja razkrilo, uporabljali denarne dodatke, do katerih so imeli pravico, za urejanje vrta pri hiši. No, potem so v Londonu povedali, da jih je sram.

V našem primeru gre seveda tudi za to, da sebe dokončno postavimo na zemljevid. Kje smo pravzaprav? Vse je kazalo, da smo se res rešili z Balkana, takšnega, kakršnega smo si narisali v času tako imenovane skupne države, toda ali drži, da smo bili na Balkanu in smo si z njega utrli pot v bajni svet prave Evrope? Poskušam se spomniti, kaj so storili, denimo, Srbi takega, da bi si onesnažili ime evropske nacije. No, spomnil bi se najprej strela, ki je ubil njihovega predsednika vlade, tistega, ki je pred tem študiral pri Jürgenu Habermasu, govoril izbrano nemščino in hladnokrvno pripovedoval svojim Srbom, da slabo delajo in da se bodo morali naučiti delati po evropsko. Kar je bilo res, čeprav samo delno. Bilo je znano, da Nemci izredno cenijo srbske gastarbajterje, saj so bili ti na začasnem delu zelo pridni, le takoj so vse to pozabili, ko so se vrnili domov.

No, in kje je razlika med ljudmi z Balkana in nami? Ali v tem, da mi tudi doma delamo dobro? Tako se je vedno slišalo, tako smo bili prepričani. Balkan je tam daleč, mi smo nekaj drugega.

Rekel sem to in se vrnil k podpisom, izginulim na kratki poti z ministrstva v parlament. Ali k premieru, ki nima časa iti na lastno sojenje ali pa na pogovor s predsednikom države. Najbolje bi bilo, če Balkana ne bi več omenjali. Kar zadeva resnice, jih je seveda vedno veliko. Katero si bomo izbrali?