Vse na dlani

dr. Bogomir Kovač

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Labirinti vroče novembrske razprave v Bruslju o »evropskem proračunu« v obdobju 2014–2020 so kajpada klasični ekonomski koncentrat političnih razmerij moči in interesov. Toda spori o ekonomski prerazdelitvi evropskih sredstev so edina primerljiva podoba, ki jo srečamo pri sprejemanju proračunov držav članic. Vse preostalo je drugačno. Proračun EU je tako po imenu kot po obsegu in strukturi povsem netipična institucija in fiskalni instrument. V sedanji krizi EU je zato bolj relikvija dosedanjega združevanja kot trden element želene fiskalne unije.

Večletni finančni okvir EU ni pravi sedemletni proračun, temveč skuša v daljšem ekonomskem obdobju zagotoviti stabilen obseg in predvidljivo strukturo porabe. Ta sledi političnim ciljem integracije, v preteklosti predvsem agrarni politiki, danes bolj koheziji. Znotraj tega okvira se potem vsako leto komisija, svet in parlament dogovarjajo o letnih proračunih, ki so zavezani strogi proračunski disciplini.

Proračunski okvir ima zapleten postopek sprejemanja. Komisija je junija 2011 sprejela temeljni finančni okvir, konec leta 2012 bi ga morali potrditi. Prvotno so predlagali 1025 (tudi 1047) milijard evrov, danes so v igri precej nižje številke. Novosti so v strukturi porabe, tako na področju rasti (infrastrukturni projekti) in kohezije (povezovanje več skladov), pa tudi kmetijstva (ekologizacija neposrednih plačil kmetom) in okolja (podnebna politika). Drugačen naj bi bil tudi sistem financiranja, ki naj bi vključeval obdavčitev finančnih transakcij in evropski DDV.

Težave tega pristopa so stare in jasne. Celoten finančni okvir in letni evropski proračun (okoli 135 milijard evrov) sta nominalno premajhna za kakršnokoli resno in uporabno fiskalno politiko. Evropska sredstva so hkrati nepravično razdeljena na kmetijski in kohezijski del (78 odstotkov), vse drugo je podcenjeno in ne ustreza pričakovanjem državljanov EU. Sistem prerazdelitve je hkrati krivičen, saj bogatejše članice sprejemajo vrsto posebnih ugodnosti (britanski »rabat« …). Devet desetin prihodkov prihaja iz plačil nacionalnih proračunov, EU nima niti v Lizbonski pogodbi pravice do lastnih davkov in zadolževanja. Celoten sistem sprejemanja sedemletnega proračuna je zapleten in nefleksibilen, ne obstaja klasična proračunska zaveza in odgovornost med »komisijo« in »parlamentom«. Vsaka članica proračun doživlja predvsem z vidika svoje neto pozicije (prilivi/odlivi) in posebnih poplačil, manj pa ga razume kot način financiranja evropskih projektov in skupnega javnega dobrega.

Sklep je na dlani. Proračun EU je ekonomsko prešibak, da bi deloval, politično pa preveč neobvladljiv, da bi bil dovolj legitimen. Z ekonomskega vidika bi moral biti vsaj desetkrat večji, politično pa bi ga morali vezati na evropski parlament in razpravo na ravni članic. Za zdaj pomeni predvsem skromno in sila nenačelno sredstvo redistribucije dohodkov med članicami. Toda ekonomsko ne spodbuja rasti in zaposlenosti, politično pa neti vedno nove spore med članicami. Zakaj ga potem sploh imamo v takšni obliki?

Nedvomno je zgodovinska dediščina ključni zaviralni dejavnik sprememb. Članice se s težavo odrekajo podedovanim privilegijem, zato večina starih in velikih članic zagovarja politični status quo. Hkrati pa bi vse ustrezne spremembe vodile k finančni, ekonomski in politični federalizaciji EU. To velja tako za bistveno povečanje obsega (desetkratnik sedanjega proračuna) kot tudi za spremembe namena (gospodarska rast, konkurenčnost, javno dobro) in smeri delovanja (fiskalni transferji, anticiklična politika). Takšne ekonomske spremembe danes politično niso vzdržne, brez njih pa je politika prihodnjih sprememb in razvoja EU nemogoča.

To kvadraturo kroga težijo še druge reči. Trenutno ima EU težave z likvidnostnim zapiranjem tekočega proračuna (2012), še vedno strižejo načrtovane postavke za proračun v letu 2013, pogajalski finančni okvir za obdobje 2014–2020 pa je ostal razprt med interesi posameznih članic. Politična razhajanja so podobna kot leta 2005, toda ekonomsko so razmere neprimerljivo težje in bolj nevarne za delovanje EU.

Prvič po letu 1988 bo EU imela nominalno manjši proračun pri večjem številu članic.

Danes je jasno, da bomo prvič po letu 1988, gre za peti finančni okvir, imeli nominalno manjši proračun pri večjem številu članic. Prav tako ohranjamo striktno izmikanje anticiklični politiki in finančni krizi. EU si je zamislila nove sklade za krizni menedžment (EFSF, ESM), da bi se ognila fiskalnim transferjem. Toda prav ti transferji so srž fiskalne unije kot nadgradnje monetarne unije. ZDA te transferje v okviru zveznega proračuna imajo in zato monetarna in fiskalna unija normalno delujeta. V EU pa nasprotno poravnavo asimetričnih šokov, ciklov in tveganj prevzema zasebni kapitalski trg. Ravnotežje med fiskalnimi transferji in kreditnimi trgi je tu porušeno in to je usodna Ahilova peta protikrizne strategije EU.

Evropski proračunski in finančni sistem zahteva temeljne spremembe. Toda tudi v obdobju 2014–2020 ostaja bolj historični ekonomski relikt kot sredstvo za reševanje krize. Zamujena je tudi politična priložnost. Proračun bi moral postaviti temelje socialni uniji, povezati bi moral evropske državljane okoli skupnega dobrega.

Tako pa je »proračun EU« značilna evropska institucija, ne krop ne voda. Vsa vmesna agregatna stanja so zato ali nesmiselna ali nevzdržna. Podobno, kot to vse bolj velja za samo EU. Na žalost!