Skupna liga

Heni Erceg

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Hrvaška

V Splitu je preživel štiri leta, z zlato generacijo košarkarjev Jugoplastike je trikrat osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, pa tudi naslov pokalnega zmagovalca, temu je dvakrat dodal še ugledni naslov klubskega prvaka Evrope, leta 1989 v Münchnu in leta 1990 v Zaragozi. Potem je tega leta legendarni trener Božo Maljković zapustil Split, odšel je v Španijo, nato v Francijo za trenerja Limogesa in pozneje prevzel atenski Panathinaikos. Oba kluba sta postala prvaka Evrope, Maljković pa trener z največ naslovi v zgodovini evropske klubske košarke.

Pot ga je iz jugoslovanskih mest prek številnih evropskih leta 2010 pripeljala v Slovenijo, postal je selektor slovenske reprezentance, nato pa pred šestimi meseci še trener zagrebške Cedevite. Njen lastnik, bogat hrvaški podjetnik, mu je bil v dveh letih pripravljen izplačati 700 tisoč evrov – kljub temu je Maljković nenadoma zapustil klub in Zagreb in odšel v Ljubljano.

Božo Maljković je hrvaški Srb. So njegov odhod povzročile neprijetnosti, ki jih je v dneh »nacionalne slave in ponosa« menda na zagrebških ulicah doživela njegova soproga?

Hrvaška občila ta odhod imenujejo skrivnosten, za Maljkovića pa trdijo, da je mož beseda in da mu denar veliko pomeni, torej se ne bi kar tako odrekel visokemu honorarju, zato ugibajo, da so se »Božu morebiti začela poznati leta in se mu ne da več biti človek z jajci«. Jajci za kaj? Za nove športne izzive? Saj vendar govorimo o trenerju, ki še zdaj niza uspeh za uspehom. Nemara pa mu samo manjka »jajc«, da bi pogledal v oči novi nacionalistični norosti, ki jo je bilo te dni mogoče diagnosticirati na Hrvaškem, potem ko je haaško sodišče oprostilo obtožena hrvaška častnika, norosti, ki ni hitro ozdravljiva, kretenski evforiji, ki ni zaobšla niti košarkarjev Cibone in za katero Maljković mogoče ni »imel jajc«, da bi jo prenašal.

»Rad imam vsako minuto, ki sem jo preživel v Splitu, in vsakega prijatelja iz tega mesta. V Split prihajam brez strahu, prav tako kot sem brez strahu prihajal v Zagreb ali v Slovenijo, z državo nimam nobenega stika, sem košarkarski trener, strokovnjak, ki je v stiku z ljudmi,« je Maljković povedal za Feral kmalu po tem, ko se je na Hrvaškem končala »pravična in osvobodilna vojna«. Takrat je dejal, da se bo težko vrnil na ozemlje nekdanje Jugoslavije, pa tudi, da se je »treba držati tistega – nikoli ne reci nikoli«. Potem se je vendarle vrnil, zdaj pa je kar čez noč brez pojasnila zapustil Zagreb; njegovo odločitev je klubu sporočil menedžer.

Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi ga k odhodu prisilile politične razmere, zaradi katerih, kot ugotavlja predstavnik Srbov na Hrvaškem Milorad Pupovac, že spet ni prav lahko biti hrvaški Srb. Dodaja, da razsodba ni bila sprejeta kot osvoboditev generalov, ampak kot osvoboditev od odgovornosti in kot zmaga politike, ki se ji je Hrvaška leta 2000 odrekla. Sprašuje se še, zakaj bi morala biti vojna za določitev meja, ki je prerasla v veliki zločin etničnega čiščenja srbskega prebivalstva, legitimna.

Kajti Božo Maljković je hrvaški Srb. So njegov odhod – v tem, kako je odšel, je vsekakor čutiti grenkobo – vendarle povzročile neprijetnosti, ki jih je v dneh »nacionalne slave in ponosa« menda na zagrebških ulicah doživela njegova soproga? Mogoče ji jih je povzročil kak »domoljub«, ker je preslišal besede novega apostola Anteja Gotovine, ki je dneve in dneve pridigal o pomenu krščanske ljubezni in cinično zatrjeval, da imajo do vrnitve na Hrvaško pravico vsi, ker je to »domovina vseh nas« ...

Medtem je zagorel avtomobil s srbsko registrsko tablico pred znanim zagrebškim hotelom. Njegov nepazljivi lastnik je prespal trenutek, ko se je začela kristalno čista, redizajnirana hrvaška zgodovina, utemeljena na novi dogmi, v skladu s katero lahko Srbe zdaj sovražimo popolnoma legitimno. In potem, se razume, tudi oni nas. Hrvaški mediji pa, ki so se čisto zatopili v ustvarjanje patetičnega mita o prozaičnem vojaku, nikomur ne dopuščajo zgražanja nad novim valom podivjanega nacionalizma ali celo naveličanosti nad takšno Hrvaško, iz katere je preprosto najbolj zdravo oditi. Redki špekulirajo, da je Maljković odšel, ker družine »ni hotel izpostavljati provokacijam«, ali pa »je bil morebiti zgolj nesrečen pri Cedeviti, generala pa sta vse skupaj le pospešila«.

»Starši so imeli hišo v Vodicah, sam sem imel stanovanje v Splitu. Ne vem niti, kaj je s hišo, niti, kaj je s stanovanjem, in tudi ne sprašujem. Kaj pa naj rečem? Slišal sem, da je v stanovanju v Splitu neki častnik hrvaške vojske. Upam, da bo častno skrbel zanj. Sam sem za vsak primer kupil drugo stanovanje ob drugem morju. Na severu, ob Atlantskem oceanu. Toda to ni isto morje, isti zrak, isto vino ... Stanovanje sem prepustil uslužbenki Jugoplastike brez kakršnekoli denarne odškodnine, hotel sem napraviti uslugo klubu in tej ženski, toda nasilno so jo vrgli iz stanovanja. Iz tega nisem delal kake drame. Sprašujete me in odgovarjam vam. Vojna je, v vojni pa se dogaja marsikaj, najhuje je, če izgubiš življenje, hiša se postavi v treh dneh ali se kupi. Življenja pa ni mogoče dobiti nazaj.«

Tako je pripovedoval Božo Maljković za Feral daljnega leta 1996, ko smo mislili, da se v teh krajih začenjajo novi, boljši časi. Takrat je še dodal, da je »skupna liga, tako kot skupna prihodnost, danes nemogoča, iz dobro znanih razlogov«. Izkazalo pa se je, da bodo tudi 17 let pozneje »znani razlogi« – surova nacionalistična izključevalnost – znova krojili stvarnost, v kateri je spet in z dolgotrajnimi posledicami s kirurško natančnostjo amputirana vsakršna možnost nastanka skupne lige. Športne, kulturne, mednacionalne, človeške ...