Grega Repovž

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Sestop z oblasti

Zdi se, da Janez Janša morda še ne razume, kaj se v resnici dogaja. Če pa razume, potem je res dober učenec svoje prejšnje matične organizacije, namreč Zveze komunistov Slovenije. Tudi partija je leta 1989 vedela in razumela, da mora sestopiti z oblasti. In da je Janša ta teden sam omenil možnost predčasnih volitev, nakazuje, da se mu morda že svita, kako resne postajajo stvari v tej državi. Kako resno mu je začel narod groziti. Ne le njemu, pa vendar.

Partiji se je zgodilo podobno. Začelo se je z nedolžno stavko litostrojskih delavcev, tam v jedilnici tovarne. Tudi tista stavka je bila decembra. Bil je drugi dan stavke, 10. december 1987, ko je vodja stavke France Tomšič, ki je dolga leta pred tem živel v Nemčiji in se je tam navzel teh čudnih pravih sindikalnih navad (ja, tam v kapitalizmu so bili sindikati vedno močni), dal pobudo za ustanovitev neodvisnega sindikata. Že to je bil prvi šok. Nato je čez tri dni prvič rekel, da je čas, da se ustanovi stranka. Ne katerakoli stranka. V deželi socializma se je odločil ustanoviti socialdemokratsko stranko. Popoln šok. Ironija zgodovine.

Res je potem trajalo. A partija je takoj takrat vedela, da se začenja nepovraten proces. Vodstvo je vedelo, baza se je malo čudila. Baza je vedno nekoliko zadaj. Tako je tudi partija najprej govorila, da bo uvedla brezstrankarski socializem. Seveda ni šlo, naletelo je na posmeh, tako kot danes Janševa ponudba, da bo on reformiral ta politični sistem.

Milan Kučan je takrat izpeljal stvari res modro, kajpada pod pritiskom, pa vendar: v drugi polovici leta 1989 je partija dejansko začela sestopati z oblasti. Ni šlo brez notranjih uporov, pisem, poskusov, da bi stvar zavlačevali. Toda v neki točki je bilo partijsko vodstvo tako modro, da je reklo, naj bodo volitve (pustimo ob strani, kako so pripravljali volilni sistem), sama partija pa je napovedala, da se bo enakopravno borila za oblast na prav teh volitvah. In se tudi je in v posamičnem seštevku dosegla visok izid. Zlasti zato, ker je zveza komunistov razumela sporočilo javnosti. Sestop partije z oblasti je res predvsem zasluga Milana Kučana.

Zdaj smo spet tam. Ironija zgodovine je resnično neverjetna. Ne le da je SDS Janeza Janše samo preimenovana Socialdemokratska stranka, ki jo je danes že pokojni France Tomšič potem dejansko ustanovil, na položaju predsednika pa ga je nasledil zdaj že tudi pokojni Jože Pučnik, petindvajset let kasneje se je prav ta Janez Janša znašel v vlogi Milana Kučana. Sporočilo javnosti je namreč jasno: dovolj imajo teh politikov, dovolj imajo te politike in tega političnega ustroja. Govorjenje celotne politične kaste, da protestniki nimajo sporočila, je deplasirano in tipično. Slovenija danes zahteva od njih, te politične elite, sestop z oblasti – tako kot ga je javnost zahtevala konec osemdesetih let.

Ta politika ima zdaj samo eno nalogo, enako kot partija konec osemdesetih let: pripraviti mora okvire svojega sestopa. Javnost se tudi zdaj, kot takrat, ne šali in tako kot takrat tudi danes ve, da je moč na njeni strani.

Ne gre le za sestop SDS. Gre za sestop te politične kaste. Ta je brez javne podpore, kar je pokazala tudi volilna udeležba na zadnjih volitvah, tako sramotno nizka. Pričakovani korak seveda lahko ta kasta naredi dostojanstveno, enako kot partija, z vsemi notranjimi mukami seveda, pa vendar. To je zdaj naloga Janeza Janše in Zorana Jankovića, ki sta s svojimi sodnimi, davčnimi in drugimi pravnimi procesi pred državo le vrh te politične groze. To je tudi naloga vseh drugih, da ne bo pomote. Državo so pripeljali v ponovitev zgodovinskega trenutka, za katerega se je zdelo, da ga nikoli več ne bo. Pripraviti morajo vse, da lahko javnost oblikuje svoje alternativne politične organizacije, stranke, liste, ji dati dovolj časa in organizacijskega prostora, tako kot je to storila partija, nato pa morajo v najkrajšem razumnem času razpisati predčasne volitve. Seveda se potem lahko na njih pomerijo s tistim, kar bo zdaj nastalo. A temu novemu morajo pripraviti vse. Pravne okvire, finančno zaledje, organizacijsko pomoč, vse.

Janez Janša je torej, ironija je res velika, danes pred nenavadno nalogo. Ali zmore stopiti v škornje Milana Kučana s konca osemdesetih let in pokazati, da je gospod? Enako velja za Jankovića, pa tudi druge, od Lukšiča do Viranta.

Dost’ mamo je bil slogan konec osemdesetih. Danes je slogan v svojem bistvu enak. Niso opravili naloge, niso se zmogli upreti zlorabi moči in oblasti. Protesti zoper njih so po vsej državi. Zato danes vsi politiki o namenu protestov raje molčijo in mencajo. Ker vedo, da je prst, tako pač je, usmerjen v vse njih.

Javnost se dejansko ne šali. Vsak naslednji protest je ostrejši. In ta javnost je, ko se enkrat odloči, res vztrajna. Ona je tista, ki je to državo enkrat že prisilila, da je postala demokratična. Pravkar se je to spet odločila storiti.

Niso pa vse komunistične partije v vzhodnoevropskih državah znale izpeljati dostojanstvenega sestopa z oblasti. A vseeno so morale oditi. Le bolj na trdo jih je narod pahnil s trona.