Grega Repovž

7. 3. 2025  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Uvodnik / Ne mir, kapitulacija

Kdaj je najtežje ohraniti trezno glavo? Ravno takrat, ko je nujno treba imeti trezno glavo. In kaj je še huje? Da ravno takrat vsi z vseh strani kričijo, da je treba ohraniti trezno glavo. Ne kriči name, kriči oče na sina, ko sta v sporu. Sin kriči nazaj. In mama kriči: Nehajta kričati.

Najprej torej odvijmo prvi klopčič. Evropska unija ne napoveduje oboroževanja, ker bi hotela s tem podaljšati vojno v Ukrajini. Če želi nadomestiti ameriške dobave Ukrajini, potrebuje za to pol leta. Evropska unija torej napoveduje oboroževanje zato, da bi s tem preprečila naslednji napad Rusije na kakšno evropsko državo ali ponoven napad Rusije na Ukrajino, saj se Amerika zelo očitno umika iz več kot 80 let starega zavezništva.

Lotimo se drugega klopčiča. Ta klopčič je »naš« odnos do Ukrajine, Ukrajincev in ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Se še spomnimo, kaj se je zgodilo v Jugoslaviji? Zgodil se je en človek, Slobodan Milošević. Patološki narcis, ki je srbsko nacijo prepričal, da so izvoljeni narod, ki se mu dogajajo krivice, on pa je tisti, ki jim bo te krivice popravil. Do zadnjega nismo verjeli, da bodo Srbi prijeli za orožje. Pa so. In najprej so nasrkali Hrvati. Ampak predsednik Hrvaške Franjo Tuđman se je kljub temu šel z Miloševićem pogovarjat, da si bosta razdelila Bosno in Hercegovino. Še leta nismo mogli verjeti, da je prišlo do tega dogovora, zdel se je kot lažna novica prve kategorije. A se je vse to tudi res zgodilo. In po treh letih vojne – kaj se je zgodilo? Za mednarodno skupnost je bil največji problem predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović. Ker se ni pripravljen sprijazniti, da je poraženec, so govorili med najhujšim obleganjem Sarajeva. Trmari, so ponavljali evropski politiki. Ne popušča, noče miru, je govoril britanski zunanji minister Douglas Hurd, ki nikakor ni hotel, da bi evropski vojaki pomagali Bošnjakom. Izetbegović noče miru, zaradi njega ljudje umirajo. In kaj je bil ta mir? Poboj Bošnjakov? Izgon Bošnjakov? To je bil ta mir. Kapitulacija Bošnjakov. To so zahtevali od Izetbegovića. In potem se je zgodila Srebrenica. Šele Srebrenica je pomagali Evropejcem razumeti.

Zakaj to pišemo? Ukrajina nam ni tako blizu, kot nam je bila Bosna in Hercegovina. Milošević pa je vojno argumentiral z enakimi besedami kot Putin. Vsi naj bi ogrožali Srbe. Vsi naj bi bili proti njim. Bili smo dovolj blizu, da smo vedeli, da laže in da gre za propagando, ki pa je žal za sabo potegnila množice. Ampak Britancem se je to, kar je govoril Milošević, zdelo sprejemljivo. In Francozom tudi. In Nizozemcem tudi. Kaj želimo s tem povedati? Ni nam treba biti Britanci iz tistega časa. Ukrajina ni nikogar napadla. Saj si vsi želimo, da bi se vojna končala, ampak nikar miru zamenjevati s kapitulacijo, ker imamo dovolj vojne. Eno sta končanje spopadov in dogovor o premirju in trajnem miru, drugo sta sodelovanje in pozivanje h kapitulaciji napadene države in naroda – pri čemer Putinova Rusija nadzoruje le 20 odstotkov ukrajinskega ozemlja. To zahteva Trump od Zelenskega. Vam Zelenski ni simpatičen? Večina Ukrajincev danes ni simpatičnih in prijetnih. Tri leta so že v vojni. Od kdaj morajo biti ljudje, ki so v vojni, simpatični? Smo to pričakovali od Bošnjakov in Hrvatov? Nismo. Vedeli smo, da so v groznem položaju.

Tretji klopčič. V Evropsko unijo smo vstopili kot nova, še kar revna članica. Dve desetletji smo več dobili od nje, kot smo ji dali. In zdaj, ko gredo stvari narobe – pa niti ne toliko zaradi Evrope in evropskih držav –, smo zmožni zgolj bentiti in kazati s prstom, metati v to Evropo le bes in jezo? Smo res tako popreproščeni in kratkega zgodovinskega spomina? Jeza je najpreprostejše čustvo in spor najbolj elementaren odnos. Najlažje je biti jezen in najlaže se je spreti, najlažje je zgolj besneti in kazati s prstom. Je torej to naš domet? Ne le naš – je to domet Evropejcev? So res evropski politiki tako zelo nesposobni, ali pa morda nismo sposobni sprejeti niti tega, da nemoč evropske politike izhaja – tako kot vedno v zgodovini – iz medsebojnih razlik in iz preprostega dejstva, da je okoli Evrope vse več agresije in avtokratov? Če bi obstajal preprost način odzivanja na agresijo in politično norost, bi glede na tisočletja vojn in političnih norosti že obstajala ta drobna knjižica z navodili, kako ravnati v teh situacijah. Ampak ni preprostega načina. Pomislimo samo na sosedske spore, ki trajajo tudi več desetletij – ljudje vse življenje preživijo v sodnih sporih s sosedi. Mimogrede: smo Slovenci s Hrvati, ki so nam dejansko zelo blizu, že rešili sosedski spor?

Govorimo torej o veliko različnih stvareh naenkrat, pri čemer so stvari po nastopu ameriškega predsednika Donalda Trumpa takšne in tako nore, da je težko ohraniti mirne živce in trezno glavo. Glede Ukrajine se že tri leta pogovarjamo o nadaljevanju vojne na eni strani in o prekinitvi spopadov na drugi strani – ker je vsak slab mir boljši od še tako dobre vojne. O tem smo imeli različna mnenja. A zdaj imamo tretjo možnost: Trumpovo v dogovoru s Putinom. To, kar je prinesel na pogajalsko mizo Trump, pa ni mir, ampak je kapitulacija Ukrajine. Zato je Trump Zelenskega tako ponižal in ga razglasil za nekooperativnega politika, ki noče miru. Zato je Trump Ukrajini vzel orožje. In zato ji je vzel obveščevalne podatke. Hoče jo prisiliti v kapitulacijo. In kapitulacija ni isto kot premirje, mirovna pogajanja in mirovni sporazum. To je tisto tretje, v kar so silili Alijo Izetbegovića. In jim je rekel ne. In vsi smo razumeli, da jim je rekel ne.