Kanček upanja

dr. Bogomir Kovač

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Politično-ekonomska kriza v Sloveniji očitno dobiva nove oblike in razsežnosti. Skupni imenovalec ima tako v dolžini in globini ekonomske krize kot tudi v dosedanjih neuspešnih političnih odgovorih in nesposobnosti obstoječih elit. Poulične demonstracije in tudi spopadi s policijo so mešanica odpora proti sistemu, želenih pritiskov glede sprememb, pa tudi manipulacij skupin izgrednikov, ki razkrivajo nevrotično stanje sedanje družbe. Scenariji reševanja postajajo danes podobni tistim iz leta 2011, tudi akterji so isti. Razlika je samo v resnosti ekonomskih razmer in izčrpanosti političnih alternativ.

Poulični upori so vedno izsiljeno sredstvo, kadar odpovedo običajni politični mehanizmi želenih sprememb in ko ljudje ne vidijo več pravih ekonomskih rešitev. Njihova moč in prodornost sta sorazmerni s strateško artikulacijo interesov in ciljev, ko spontano uporništvo postane organizirano, ko preide v gibanje in dobi strateško vodstvo z jasnimi cilji želenih sprememb. Poulični upori dobijo tako obliko poulične demokracije, njihova legitimnost je temelj kasnejših legalnih sprememb. Tako sta padla evropski socializem in njegova komunistična oblast, v teh nedrjih uporništva je porojena tudi nova državnost sedanje Slovenije.

Toda obstajajo tudi drugi povodi pouličnih protestov, ki jih ne smemo spregledati. Val protestnih gibanj je zadnjih trideset let vedno povezan z agresivno politiko in neoliberalno ideologijo evropske desnice. Kjerkoli je prišla na oblast, je njena »realna politika sprememb« vedno poznala eno samo zdravilo za vse težave, varčevanje, črtanje, rezanje, zategovanje. Razlog ni bila vedno ekonomska kriza, pogosteje je bila v ospredju neizmerna politična želja po spremembah družbe, prerazdelitvi moči in kajpada političnem inženiringu. Avtoritarizem, ki ga zahteva vzpostavitev trgov in tržne družbe, vedno težje ohranja legitimnost. Tržna asimetrija moči vedno konča v prevladi nedemokratičnih potez politike in biznisa.

V jeziku razredne politično-ekonomske analize gre za preproste reči. Kako zagotoviti možnosti za nemoteno akumulacijo kapitala in obnovo moči ekonomskih ter političnih elit? Povsod sta zato najbolj moteča socialna država in razširjeni javni sektor, ki je postal porok socialnega in političnega miru po drugi svetovni vojni. Povsod srečate enak obrazec davčnih razbremenitev v prid kapitalu in bogatejši manjšini. Povsod enak refren, da se država mora spremeniti, ker smo pač doslej živeli na preveliki nogi. Tako je bilo v času thatcherizma in podobno je veljalo tudi kasneje.

Zgodba je torej stara. Kriza je očitno potreben, neoliberalna politika pa zadosten pogoj, da vedno znova rušimo socialno kohezijo in politični mir, da opuščamo družbo razvojnega konsenza.

Sedanje razmere nenavadno spominjajo na leto 2011, ko se je v Sloveniji začela stopnjevati politična kriza. Najprej z vrsto reformnih blokad in propadlih referendumov, potem s sestopom Zaresa iz vlade in napovedmi predčasnih volitev. Politika je postala histerična, država pa brez prave razvojne alternative. Janša se je že spomladi zavzemal za predčasne volitve in si postavil sloviti cilj volilne zmage »50 +«. Govoriti, da ni alternative, pravi, pomeni braniti sedanjo slabo oblast. Dobro leto kasneje nam s položaja premiera sporoča ravno nasprotno.

Kakšni so torej možni scenariji, ki jih danes mrzlično preigravajo na levi in desni? Scenarij status quo temelji na ideji, da bo vlada preživela brez večjih sprememb. Dovolj je, če zadrži koalicijsko trdnost. Toda to je zgolj zavlačevanje, ki ravno spodbuja poulične nemire. Scenarij reformnih sprememb zahteva delno rekonstrukcijo vlade. Gre za namero politike, da spodbudi ekonomske in politične reforme s spremembo svojega dosedanjega ravnanja. Ta alternativa je verjetno bolj slepilni manever za nadaljevanje stare politike. Tretja možnost je scenarij zaupnice, kjer vlada svojo politično legitimnost preizkuša v parlamentu in tu skuša pridobiti del izgubljenega političnega kapitala. Če je koalicija trdna, ni problematična, če so v njej razpoke, je to lahko pot do novega mandatarje in do korenite spremembe vlade.

V novem združevanju ljudstva, organizacije in države tiči rebus politične rešitve. Spontanost poulične alternative moramo usmeriti v okvire demokratičnih sprememb.

Četrta možnost je tehnična vlada, ki lahko nastane, če politične stranke tveganje izhoda iz krize prevalijo na »druge«. Strokovnjaki opravijo umazano delo, klasična demokracija je za določen čas suspendirana, potem lahko gredo vsi skupaj z manj škode na volitve. Peta alternativa so predčasne volitve. To je sicer ultimativna rešitev, ki se pojavi vselej, ko večina strank presodi, da jim to prinaša večje koristi, kot je škoda s sedanjim vladanjem. Za državo in njen razvoj, kot vidimo, to ni vedno odrešujoča in prava rešitev.

Za zdaj sta realna predvsem prvi in drugi, morda celo tretji scenarij, če bo koalicija trdna. Janševa napoved predčasnih volitev je megla. Tega si za sedaj ne želijo ne na levi ne na desni. Tehnična vlada je za zdaj leva politična utopija, večje možnosti imajo morda na jesen 2013 izredne volitve. Veliko težo ima lahko pri tem instrumentalizacija sedanjih pouličnih uporov. Toda predvsem kot artikulirano politično gibanje in ne kot manipulacija z ekstremisti.

V novem združevanju ljudstva, organizacije in države tiči rebus politične rešitve. Spontanost poulične alternative moramo usmeriti v okvire parlamentarnih demokratičnih sprememb. Kdor bo rešil to kvadraturo kroga, je politični zmagovalec jutrišnjega dne. Ostaja tudi kanček upanja, da morda tudi odrešitelj.