Oblast na tleh

Jože Vogrinc

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Javna pamet

Kako mali človek sploh lahko pride do oblasti? Navadno ne more. Gnezdo oblasti je visoko, zdrsne mu že na spodnji veji. Zdaj, ko je ljudsko gibanje streslo drevo, leži oblast na tleh. Leta 1989 je mladi oporečnik, ki si je po osamosvojitvi otipljivo opomogel, slikovito povedal, kaj je treba narediti: »Ko je oblast na tleh, jo pobereš in vzameš.«

Zato so podatki o hudem zmanjšanju zaupanja v Socialne demokrate in v Pozitivno Slovenijo že odgovor na to, kako lahko protestno gibanje v Sloveniji doseže Pirovo zmago in se razblini v nič. Povedo nam, s katerim pogojem in s kakšnimi gesli bi na volitvah, če bi bile jutri, mali ljudje prišli na oblast.

Geslo, da mora z oblasti vsa elita, združuje – a je vsebinsko popolnoma prazno. Tam, kjer bi morali biti strateški cilji, to pa so družbena solidarnost, odpis dolgov finančnemu velekapitalu, razlastitev tranzicijskih povzpetnikov, polna zaposlenost, zadruge, progresivni davki in podobno, zeva praznina. Namesto nje je prepoved, negativna zahteva: dovolj je, da je nekdo član poljubne stranke ali da je že imel kakšno javno funkcijo, pa se bo našel spletni lustrator in mu prepovedal javno delovanje. Tako pridemo do absurda. V poosamosvojitveno elito se vštejejo poslanci in poslanke največje stranke v državnem zboru, ki jih pred letom dni ni še nihče poznal, ali zunajparlamentarni Hanžkov TRS, ki z oblastjo nima čisto nič, ima pa vrsto idej, ki so nujna sestavina pravičnejše slovenske družbe. Tak odnos gibanja do legalnih političnih institucij v Sloveniji je izjemno škodljiv. Če verjamete, da mora zdajšnja oblast sestopiti, potrebujete tiho soglasje in podporo ne le policistov in državne uprave, pač pa predvsem tudi večine strank v državnem zboru, na prvem mestu Pozitivne Slovenije. Potrebujete tudi pozitiven program takojšnjih ukrepov, ki bodo preprečili sesutje države. Če nimate strateških ciljev, vas napačni takojšnji ukrepi lahko hitro pripeljejo v položaj, ko bodo današnji goreči privrženci protestov z nesebično »pomočjo« zdajšnjih oblastnikov čez leto dni tudi vas prepričano razglašali za »gotove«. Nekaj obojega, smiselnih takojšnjih ukrepov in smiselnih strateških ciljev, o katerih je vredno resno razmišljati in razpravljati, vendarle najdete v dokumentih novih strank, TRS, Zares in PS.

Če verjamete, da mora zdajšnja oblast sestopiti, potrebujete podporo večine strank v državnem zboru, na prvem mestu Pozitivne Slovenije.

Seveda imajo ljudje prav, da so popenili nad tem, da levi razbojniki kažejo na desne in obratno, nihče pa ni obsojen za razgrabljenje družbene lastnine. A nikakor ni dobro, da se hvalijo tisti, ki so pripravljeni vskočiti na mesto zdajšnje oblasti (ta pa je vendarle še vedno oblast!), po tem, kdo najglasneje kriči, da je treba vse odstaviti, vse zamenjati, vse zapreti. To je Janšev slog, le tarče so deloma druge, med njimi sam Janša.

Zdajšnji protesti se odkrito zgledujejo po srbski vstaji proti Miloševiću in po arabski pomladi. To, da organizatorjev ni mogoče učinkovito razglasiti za lutke »stricev iz ozadja«, pač pa je oblast resnično zbegana, da so ji ukradli tweeter in facebook, je seveda odlično. Vendar pa so učinki inovativne rabe medijev pri tem, da revolucionarna gibanja presenečajo oblast, kratkotrajni. Iranska revolucija konec sedemdesetih let se je začela na kasetah in fotokopircih. Izkoristila jo je nasilna koalicija islamskih in kapitalskih fundamentalistov. Tudi v Srbiji ali v Egiptu po-protestna »nova« oblast ni posebno razsvetljena, kaj šele, da bi bila družbeno napredna. Niti idejno niti kadrovsko tudi sploh ni nova!

Gibanja ne bodo rešili termoske, topla oblačila, mila zima ali nove različice starega gesla. Geslo »Gotof je!« je tudi samo že gotovo. Že nekaj let kot papiga, ki bi ji prav lahko bilo ime Kato, ponavljam: potrebujemo mirno, trezno razpravo med ljudmi z različnimi znanji in različnimi izkušnjami ter različnimi prepričanji, da bi prišli do nekaj temeljnih skupnih ciljev, ki bodo rezultat vsebinske razprave in skupne volje. To se mora zgoditi v »civilni družbi«, ki se je zavedla sama sebe, ne znotraj strank, cehov, poklicnih združenj. Dogajati se mora kot glavno opravilo gibanja v prihodnjih tednih in mesecih. Dogajati se mora na prostem in v toplih prostorih, v obliki srečevanj v živo, katerih sporočila razširjajo stari in novi mediji.

Tisti, ki zasedajo prostore v legalnih institucijah oblasti, imajo razmeroma preprosto nalogo, da omogočijo miren, organiziran prehod v novo stanje družbe. Če imajo s tem težave, naj se poučijo pri tistih, ki so to izpeljali pred četrt stoletja, namesto da jih zmerjajo s »strici iz ozadja«. Vendar pa Slovenija potrebuje institucije, ki jih ima, ker ta čas pač nimamo drugih. Ne glede na to, ali ima prehodna doba obliko tehnične vlade ali predčasnih volitev, je bistveno, da potrebujeta prehodno dobo gibanje sámo in vsa slovenska družba. Potrebujemo namreč čas za razmislek, razpravo in kot rezultat obojega organizacijo. Pri tem nas bo zdajšnja oblast ovirala, izčrpavala, izigravala ene proti drugim, s korenčkom pridobivala favorite in s palico tolkla po »ekstremistih«. To nas ne sme presenetiti ali razočarati. To je edino, kar obvlada. To je njen business as usual.

Nobeno resno gibanje se v začetni fazi, v kakršni smo v Sloveniji ob koncu leta 2012, ne sme bati nesoglasij in zamer. Treba jih je razumeti kot medsebojno sporazumevanje. Najlažje je, kadar vsi kričimo isto. A za istimi besedami so različne misli. Gibanje pa potrebuje skupno vsebino, skupne cilje. Predvsem pa znanje in moč, da jih dosežemo.