Ljudje, elite, tudi vodje?

Jurij Gustinčič

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Pod črto

Nobenega razloga za čudenje ni, ko se karkoli zgodi v Združenih državah. Saj vedno delujejo, kot da se senzaciji ne morejo izogniti. In vendar sem bil nekoliko presenečen, ko sem te dni naletel na podatek, da je velika večina federalnih držav, ki sestavljajo to federacijo – imamo jo za nezlomljivo in popolnoma notranje utrjeno –, že imela ali ima pred sabo tudi peticije o izstopu iz federacije, prav v času, ko se nekateri zbegani Evropejci oglašajo z zamislijo, naj se naši neskončni notranji spori presekajo s podobno federalno zamislijo.

Da se ne bo kdo čudil. V državi Teksas se je pojavila peticija o ločitvi od federacije, ki jo je podpisalo 144 tisoč državljanov. Res lahko takoj odvrnemo, da gre za kapljico v teksaškem morju – ali puščavi –, kjer živijo milijoni. Pa vendar, ali nismo ob takšni številki nekoliko presenečeni? Tu so še druge federalne države, od vseh skupaj jih je peticija o razdružitvi doletela kar celih 40. Lepa številka. To so štiri petine!

Torej lahko brez slehernega pretiravanja rečemo, da se globalizirani svet ves čas tudi razdružuje, ali pa vsaj sanjari o tem. Prihodnosti človeštva potemtakem ne moremo jasno predvidevati. Lahko bi rekli, da se želi prej ali slej razdružiti velika večina držav, ki so se ponosno, včasih tudi krvavo združevale. Oba pojma sta nerazdružno povezana in verjetno zelo naravna. Česa si bolj kot vsega drugega želi človek, ki je naravni privrženec sodelovanja? Da bi se s svojo družino zatekel v neomajno posebnost svojega stanovanja, družine, zakona. Če si želimo dobrega počutja v neki skupnosti, se potrudimo, da se v njej vsak počuti kot nekaj posebnega.

Potem pridejo časi, ko postanemo s skupnostjo nezadovoljni, lahko tudi nestrpni do nje. Globoko v človekovi duši je skrita želja, da bi ga svet pustil pri miru. Moč te vedno prisotne, a pogosto tudi globoko skrite želje je, da se mu način, na katerega svet ravna s človekom, začne prikazovati kot skrajno krivičen, nezaslužen, tuj in moteč. Ljudje si, kakor smo videli na teksaškem primeru (Teksas je ena najuspešnejših držav ameriške federacije), želijo stran. Ali pa si želijo spremembe v ureditvi odnosov. Včasih natančno vedo, kaj hočejo. Včasih tega ne vedo, a govorijo o želji po spremembi z močjo prepričanega. V takšnem zgodovinskem trenutku je prav zdaj naša država. Pustimo ob strani pripombo, da smo številčno tako majhni, da bi komaj zadostovali za kako večje predmestje. Številke niso pomembne. Smo država, in to nič manj zapletena kot druge, čeprav zemljepisno majhna. Človeške težave ostanejo enake, z dvema milijonoma ali z 200 milijoni.

Znašli smo se v znanem trenutku – znanem vsaki skupini ali okolju, ki se počuti kot nekaj posebnega –, a to posebnost občutimo močneje kot kaki veliki, številčnejši narodi! Vemo, česa nočemo, in to govorimo z močnim glasom demonstracij po najlepših trgih, ki jih premoremo. Na pamet nam ne pride, da bi naše vzklike proti razmeram okoli nas odlikovala konkretnost. Ne vpijemo, da bi se radi znebili zastarelih, sprijenih, nepoštenih del naše elite – o eliti govorimo vsevprek –, zahtevamo, da izgine celotna elita. Koga bi postavili na njeno mesto, ne vemo ali pa nočemo vedeti. Siti smo elite kot takšne. Ne zanima nas, ko prihajamo na ulice, kako bo potekalo skupno življenje, ko bo elita izginila. V vstajah, ki so nam znane iz zgodovine, so boj proti osovraženi eliti vodili predstavniki neke skupine, tisti najodločnejši in najbolj neustrašni. V francoski revoluciji so tisti novi ljudje, kot vemo, končali pod giljotino. V ruski revoluciji, ki sta jo, čitamo pri Johnu Reedu, vodila logik dogajanja, Lenin, in orator najvišjega reda, Trocki, so elito premagali z bliskovitim sestavljanjem nove elite. V obeh primerih – nič drugače pa ni bilo s Cromwellom v Angliji – so gradili nov svet s snovmi, znanimi iz zgodovine. Elite še nikjer niso odpravili tako, da bi potem živeli srečno in veselo na odprtem prostoru. Že pride … nova elita. Vsaka je zgodovinsko utemeljena, za nekaj časa.

In vodje! Še nikoli se ni razvila nobena količkaj pomembna ljudska ali nacionalna drama, ne da bi imela vsaj za hip na čelu vodjo. To je morebiti neprijeten nauk zgodovine. Zlasti v tem stoletju. Nobenemu izmed znanih vodij se ni posrečilo, da bi imel v zgodovini popolnoma neomadeževano mesto. No, morebiti se je temu približal Churchill, vendar ne, če se spomnimo, da so ga Angleži nagradili s porazom, čim jih je pripeljal do zmage nad Hitlerjem. Tito je v zgodovini, ker se je otresel ruskega boljševiškega objema in se uspešno vojskoval proti Hitlerju. Pa še nam Slovencem je, denimo, povečal deželo s priključitvijo Primorske. Odprl je tudi meje, potem pa se je posledic logike odpiranja ustrašil.

Skratka, vemo, da veliki koraki v preteklosti niso bili storjeni brez vodje, a o tem ne razmišljamo, ko vpijemo, naj elita izgine. Kdo bo prišel za njo, kdo bo, oprostite za to besedo, vlada?! Ljudstvo prihaja na ulice, hvala bogu, saj so bile doslej naše ulice res dolgočasne, toda ne razmišlja veliko o tem, kako naprej. Vemo samo, da hočemo naprej, ne nazaj. Če so med nami tudi takšni – in takšni so –, ki se mimogrede vprašajo, kako se bomo organizirali, vendar tako, da ne bi ponovili starih birokratskih napak –, se ne priglašajo veliko k besedi. Resnično, če smo hoteli vstajo ljudstva kot takega, ljudstva brez kakršnihkoli misli, smo jo dobili. In ugotavljamo, da smo nekaj spregledali, da se bo »vstaja« ustavila, še preden se je resnično začela. Kajti da bi bila resnična in bi vodila v kaj drugega, kot smo imeli, bi se morali lotiti tudi »umazanega« posla. Da, nova elita. Da, novi vodje. Da, novi načrti o jutrišnjem in pojutrišnjem dnevu.

Nekoč sem že napisal, a bom ponovil. Veliki ruski pesnik Blok je bil nad oktobrsko revolucijo najprej navdušen, potem pa mu je postalo dolgčas in se je umaknil. Rušenje ga je navdušilo, graditev se mu je zdela nepoetična in, no, sem rekel, dolgočasna. A ne pomaga nič. Kar se je začelo na trgih v Ljubljani in Mariboru, se lahko izniči. Sami bomo krivi. Stojimo na začetku začetka. Veliko potrpljenja je še potrebnega.