Neizogibna presenečenja

Jurij Gustinčič

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Pod črto

Najboljša obramba pred neprijetnostmi, kakršne prinašajo velika presenečenja, je, da se razmišljanje o tem prepusti nerazumljivim filozofom in drugim zoprnim izobražencem. Ko se dogodi presenečenje, se svet nanj hitro navadi in na nevšečnosti zgodovine kmalu pozabi. Kdo še razmišlja o Sovjetski zvezi, pred katero je Zahod skorajda trepetal, se mrzlično oboroževal in v glavi enega svojih najboljših diplomatov izdelal pravo filozofijo ravnanja z Moskvo, slovito »zadrževanje« ali containment. Več kot to, da »zadržijo«, kaj šele, da bi odstranjevali ali uničevali, nikomur ni prihajalo na pamet!

In zdaj? Pred sabo imamo še en kolos, kakršen so bili Sovjeti, Kitajsko, o kateri se govori s spoštovanjem, pa tudi s skrito mislijo, da bodo tam zdaj že očitne prvine kapitalizma nadvladale nad komunizmom. Nekega dne. O tem, da bi se tudi Kitajcem dogodilo presenečenje, kakršno je odneslo Sovjetsko zvezo, se pravzaprav niti ne razmišlja pretirano resno. Saj bi bile to sanje v omotici. Kako hitro lahko razpade mogočno cesarstvo ali propade ideja cesarstva, o tem ne izgubljamo ne besed ne misli. Razpad Sovjetske zveze je bil neverjeten, prišel je kar čez noč, niti takratni mojster sovjetske igre Gorbi (ki so ga Nemci ob obisku objemali kar na cesti) ni pomislil, kakšen bo propad, ob katerem se bo sovjetska moč kar čez noč razletela. Cesarstva nastanejo in izginejo, lahko tudi hitro. Z razmišljanjem, da bi se kaj tako hudega utegnilo zgoditi s Kitajsko, vendarle nihče ne izgublja časa. Za zdaj ta dežela kar raste, Američani so nekako srečni, da imajo spet superpartnerja, motijo jih le znamenja, da njihov lastni superpoložaj ni več tako očiten, kot je bil v časih partnerstva s Sovjetsko zvezo, ko je Moskva svojega najboljšega diplomata Dobrinina imela v Washingtonu kar celih petnajst let! Zakaj menjati veleposlanike, če to ne bi bilo v interesu domovine?!

Kitajci bi naredili prav, če bi resno razmišljali o naukih, ki smo jih dobili ob propadu sovjetskega imperija; ta se je končal zgodovinsko kar hitro po največjem triumfu, zmagi v drugi svetovni vojni. Bodimo previdni s triumfi, bi bilo mogoče reči. Če pogledamo na zadevo širše, kakšna pa je, denimo, prihodnost kapitalizma, ki je, z nekaj socialdemokratskimi olepšavami, vladal po svetu tudi po propadu sovjetskega modela? Ljudje so bili siti neurejenega in vsiljivega socializma, a kaj bo s kapitalizmom! Edino, kar ga drži na površju, je človekova nezmožnost ali nesposobnost, da bi prišel s kakšno resnično novo zamislijo o ureditvi sveta. Izgubili smo socializem, toda zaradi tega nismo nič na boljšem.

Ali naj nas reši globalizacija? Pravkar je umrl priljubljeni junak ameriških TV-žajfnic Larry Hagman. In kakšna je bila njegova poslednja želja? Da njegov pepel razdelijo, vsak del pa raztresejo na drugem koncu sveta. Da bi vsi čutili njegovo željo, da pripada vsemu svetu. Globalizem, torej. Kdo naj bi bil primernejši, da ga oznanja, od Američanov. Vendar so s tem pojmom zagate, kakor so vedno z revolucionarnimi idejami! Skozi to združevanje ali pa celo spajanje sveta se druga za drugo odpirajo luknje. Vsi, tudi tisti najmanjši, ti še zlasti, želijo imeti vsak svoj vrtiček, o katerem bi odločali sami. Katalonija, Škotska. Prosim vas, Škotska. Kot da ti Škoti niso dobesedno preplavili britanskega sistema in je vsak tretji visoki uradnik v Londonu na neki način po rodu iz škotskih hribov!

Globalizacija torej ne uničuje želje po posebnosti, ograjevanju, svojem »jazu«. Ravno nasprotno. Svet se povezuje zgolj, da bi se temeljiteje razdružil. Facebook zbližuje, da bi odtujil. Najbolje lahko to neverjetno protislovje ponazorimo na primeru našega Maribora, ki želi zamenjati mestno vodstvo v trenutku, ko opravlja vlogo vodstva evropske kulturne prestolnice. Z eno roko se zida, z drugo ruši. In vse je zelo naravno.

Le pripravljeni moramo biti na presenečenja. Pravkar so me klicali prijatelji iz Beograda, nekdanje jugoprestolnice, kjer so na Slovenijo že nekako pozabili, toda kar na lepem se tu ljudje zbirajo na ulicah in zahtevajo spremembe. »Kaj se vendar dogaja v Sloveniji?« so se prebudili v Beogradu, ki o Slovencih ne razmišlja že dobri dve desetletji. No, vsaj ne prav pogosto.

Svet hoče veliko, hoče sijajno prihodnost. A veliko in sijajno prihodnost si želijo tudi posamezni udi, še zlasti tisti najmanjši. Njihovi pomembneži se borijo za najvišje mesto tudi takrat, ko plezajo iz lukenj, v katere so popadali na zadnjih volitvah, in smo vsi mislili, da o njih ne bo več ne duha ne sluha. Resnica je prav nasprotna. Šele s padcem dobijo pravo željo in voljo, da se povzpnejo visoko, tudi na sam vrh. Denimo, na položaj predsednika države. Manjkalo bi le to, da ta položaj nekoliko okrepimo, mu damo več pristojnosti, tako da predsednik države ne bo, recimo, odvisen od predsednika vlade. Sicer pa si nekateri mislijo: zakaj pa ne?

Pri takšnih zadevah je potrebna le neka stopnja hladnokrvnosti. Ne vdati se občutku zadrege. Tudi pri nas se sicer širi pomembna ameriška navada, da se zaželena prihodnost obravnava kot nekaj, kar se je pravzaprav že zgodilo. »Sem naslednji predsednik Združenih držav Amerike,« bo med volilno kampanjo zaklical ameriški politik. Ne čaka, da bi se to res prevetrilo na volitvah, pove vnaprej! Če se to morebiti ne bo zgodilo, nič hudega. O tem se bo razmišljalo potem. Živeti za trenutek, v vsem njegovem sijaju, ki mu ga sam prisodiš, to je znamenje zrelosti.

Še posebej pa se ni treba bati ciničnih pripomb. Denimo, da večstrankarski sistem, zibelka demokracije, ni ravno prežet z resničnostjo, je le okostje. Lepo je, če lahko rečemo, da imamo večstrankarski sistem, da smo torej demokratični, kot naj bi od nas pričakovali na Zahodu. Vzhoda tako rekoč ni, vsaj redko ga kdo omenja. Če pa je v tej ali oni deželi večstrankarski sistem le ponaredek enopartijskega sistema, le tablice so pri različnih skupinah različne, naj to ostane domača skrivnost. Vsaka družina je vedno imela, ima in bo imela svoje skrivnosti. Mi hladnokrvno trdimo, da smo večstrankarski. Naj kdo reče, da nismo!