Horuk v nove čase

Vlado Miheljak

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Ustavno sodišče si je dovolilo storiti nekaj, kar je neposredno v nasprotju z ustavo. Če ustavno sodišče s svojo avtoriteto določi neko obvezno ravnanje, ki je v neposrednem nasprotju z ustavo, potem lahko brez zadržkov govorimo o koncu pravne države.«
— dr. France Bučar (Večer, 20. 12. 2012)

Torej, »bodimo realni, zaželimo si v letu 2013 nemogoče«, bi si lahko voščili v sikstiejterskem slogu. Želje so lepe, pričakovanja realna, realizacija pa imaginarna. Že res, da novi spletni načini komuniciranja dajejo akcijskemu potencialu novo dimenzijo, a proizvajajo tudi veliko iluzijo. Iluzijo, da se virtualni svet predstav in resničnost samodejno prekrivata. Zato imajo tisti, ki so brez zgodovinskega spomina in brez vpogleda v analogno realnost, napačne predstave in pričakovanja. V Sloveniji resnično vre, a nič ne kaže, da bo pokrov kar vrglo z lonca. Nič se ne bo zgodilo na hitro, čez noč. In – kako paradoksno! – še dobro, da je tako. Namreč, če nekoliko poenostavimo temeljno vodilo nezadovoljnih množic, je morda edina res skupna zahteva različnih interesnih skupin javnosti, da odide sedanja vlada, in kvečjemu še, da odide celotna politična elita. In kaj, če res odideta? Na nekem srečanju alternativ in civilnih pobud pred dnevi sem podvomil o hitrem umiku sedanje oblastne garniture, pa so nekateri menili, da se to preprosto mora zgoditi, da jih je treba pri priči prisiliti k umiku, da nimamo časa tri mesece, šest mesecev ali več. Menda še en mesec! Sam menim nasprotno, da ne bi bilo dobro, če bi politična elita na čelu s sedanjo vladno koalicijo odšla na hitro, »brez pozdrava«. Kaj bi nastalo potem? Četudi izhajamo iz utemeljene predpostavke, da so si sedanje politične elite (torej tudi parlamentarna opozicija) zapravile zaupanje, ta čas nimamo nobene alternative, ki bi jih bila sposobna hipno zamenjati. Pa tudi sicer je predpostavka, da so vsi politiki od prvega do zadnjega pokvarjeni, diskreditirani, predvsem izraz nezmožnosti refleksije, odsotnosti intelektualnega napora. Tudi sicer je v kopici zanimivih in iritirajočih ad hoc idej kup protislovij in paradoksov. Samozavestno se napoveduje vstop v parlament, torej sprejetje kompetitivnih parlamentarnih pravil, a večina hkrati nasprotuje kakršnikoli organizaciji in tudi prijavi zborovanj, s čimer pa se onemogoča kakšna bolj usmerjena aktivnost (zaenkrat še) res številnih protestnikov. Res je, da jih je bilo veliko tudi, ko smo Janšo prvič spremljali v zapor. Gotovo pa jih bo, če bo in ko bo šel v drugo sedet, še več. Toda večurno postajanje na trgih in ulicah brez dodatnega naboja bo počasi odplaknilo motivacijo. Upam sicer, da se motim, a že 11. januarja na drugi vseslovenski vstaji bomo lahko preverili, ali res.

Sicer pa se največ naivnih predstav in protislovij zgosti okrog pojma neposredne demokracije in volilnega sistema. Ideja totalne neposredne demokracije, ki bi zamenjala, ne pa dopolnjevala in nadgrajevala predstavniško, je ne samo naivna, ampak tudi nevarna. V Ambrusu so kmetje z vilami, lovskimi puškami in vaškimi stražami demonstrirali divjo formo, na referendumih o umetni oploditvi, o izbrisanih, o družinskem zakonu pa smo videli rafinirano formo »demokracije od spodaj«. Še bolj banalno je vprašanje volilnega sistema. Nekdo je podtaknil idejo nedefiniranega »preferenčnega glasu« kot čarobno formulo in v zahtevah civilnih pobud jo sedaj ponavljajo kot mantro. Volilni sistem je preveč občutljivo vprašanje, da bi ga spreminjali ad hoc, brez resnih premislekov. Politolog Dieter Nohlen poudarja, da so vprašanja volilnega sistema vprašanja moči. Zato naj bi interesne skupine ocenjevale kvalitete volilnega sistema po tem, ali jih zapostavlja ali rešpektira. Tako stranke, ki zastopajo manjše interesne skupine, družbene in etnične manjšine, ter vsi, ki jim gre za pravično, tj. sorazmerno zastopanost v parlamentu, zagovarjajo ali proporcionalni sistem ali kombinirani sistem z izrazito proporcionalnim učinkom. Enkrat smo tak sistem že s težavo obranili. No, nekateri iz civilnih pobud te dni v evforiji iluzornih predstav menijo, da bi bil večinski sistem pravšnji (!?). »In potem dobimo 70 odstotkov in odplaknemo politične elite.« Ne le večinskega sistema, tudi izida, ki bo kontraelitam dal 70 odstotkov, se je bati.

A medtem ko se civilne pobude in alternative izgubljajo v samoiluzijah o gradnji »novega sveta«, se v ozadju dogajajo res velike strukturne spremembe. Ta čas Janši uspeva vse. Res, da je izgubil podporo in zaupanje javnosti, a dobil je nadzor nad vsemi vzvodi oblasti in nadzora. Brez pravega upora. Tako so poslanci pasivno sprejeli, da so trajno ograjeni z varnostnimi ograjami. Državne proslave so varovane kot v najbolj razvpitih protiljudskih režimih. Policija je vse bolj instrumentalizirana. Vrh ustavlja avtonomne preiskave z morebitnimi neprijetnimi izsledki. V Slovenski vojski imajo motivacijske politične nagovore kot v času nacionalsocializma ali trdega komunizma. In leta 2012 je dobil Janša v državnem zboru latentnega kolaboranta v socialdemokratih in predsednika republike, ki je v odvisnem razmerju do avtoritete. A češnja na praznični torti je ustavno sodišče. Že do sedaj se je presoja velikokrat cepila po vrednostni in ideološki orientaciji sodnikov in to zakrila v ustavnopravni besednjak. Zato smo se ugriznili v jezik in molčali. Sedaj se je prvič presojalo eksplicitno politično in z zgolj politično argumentacijo. Brezsramno.