Zgodovina seznamov

Heni Erceg

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Hrvaška

Tik pred božičem so v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti uprizorili veliko žurko; resda se nanjo niso pripeljali s tanki, ampak so prišli samo v uniformah, vojaških in policijskih, potem pa na 20-metrskem platnu prikazali svoj »film«. Tam, kjer so sicer predvidene projekcije izbrane umetniške vsebine, je imela zbrana politična in vojaška elita ekskluzivno priložnost videti militantni izdelek Register hrvaških branilcev. Dopolnilo ga je priložnostno pojasnilo vladnega uradnika, da objava tega neskončnega seznama, na katerem je kar pol milijona ljudi, pomeni tudi dokončno razkritje 150 tisoč lažnih branilcev in vojnih dobičkarjev.

Zgodovina se je spet ponovila kot farsa, dogodek pa mi je v spomin priklical šaljive zgodbe staršev, ki so pripovedovali, kako so še leta po »tisti« vojni k očetu partizanu prihajali čisto neznani ljudje s prošnjo, naj jim z enim samim podpisom potrdi, da jih je v tem in tem času v uniformi videl v kaki pomembni hosti, da bi tako pridobili pravico do partizanske pokojnine. Pod roko so obvezno stiskali pršut ali pletenko vina; ma ne, to ni podkupnina, so govorili, zgolj skromen izraz pozornosti.

Oblast je tokrat uprizorila novo burko, s katero je demonstrirala svoj spodrsljaj, saj se je ta ogromna populacija branilcev nakotila prav zaradi večletne sistemske korupcije, zdaj pa so jo zavestno prepustili nevarni sodbi ulice. Točno s tem namenom so to farsično muzejsko uprizoritev nemudoma ponudili širšemu občinstvu v rabo, kar pomeni, da so jo dali na splet.

Učinki preverjanja so bili že dan pozneje občudovanja vredni, vloženih je bilo kar deset tisoč prijav lažnih borcev, tako da je celo Jure ves dan buljil v računalnik in nazadnje povsem izčrpan vendarle razkrinkal soseda Pera, ki naj bi se bil vojskoval celo 389 dni, čeprav Jure ve, da se niti za en sam samcat dan ni ganil kam dlje od zaklonišča v kleti.

Osupli in odgovorni državljan Jure je takoj telefoniral v predvideni urad in prijavil Pera, češ da laže, mamico mu, in medtem ko on, Jure, komaj veže konec s koncem s svojimi »bednimi« tisoč in še nekaj evri vojaške pokojnine, sosed Pero dobiva celo več od njega, saj je prijavil še neko invalidnost. Potemtakem imata oba status branilcev in vse privilegije, ki sodijo zraven, od stanovanja in delnic do carinskih in zdravstvenih ugodnosti, edina razlika med njima je, da se je eden menda res udeležil bojev, drugi pa menda ne. Ulici so torej vrgli kost, zdaj pa naj se ekipa do krvi ogloda zaradi nekega pravzaprav nesmiselnega pamfleta, saj gre zgolj za oportuno državno parado, s katero se želi opozoriti na nemoralnost kopice tistih, ki goljufajo ljubljeno domovino. Kajti razveljavitev njihovih nepravično pridobljenih pravic zakonsko preprosto ni več mogoča. Pero je torej lahko popolnoma miren, Jure pa ga lahko prijavlja, kolikor mu srce poželi.

S to profano predstavo se skuša v resnici prikriti bistvo zgodbe, z objavo registra in lovom na lažne »junake« se želijo beatificirati nedopustne ugodnosti vseh 350 tisoč domnevnih pravih branilcev – te ogromne populacije, ki ji je zaradi političnega podkupovanja uspelo v najboljših letih opustiti delo in začeti živeti na račun davkoplačevalcev, nobena oblast pa noče urediti njenega popolnoma nenaravnega družbenega položaja.

Zato je dobrodošlo odkritje vsakega prevaranta, kakršen je na primer znani režiser in medvojni šef Hrvaške televizije; ta k obdobju, ki ga je preživel v vojni, prišteva mučnih 800 dni. Slišati pa je, da vojne sploh ni videl od blizu, čeprav se je človek v resnici prav krvavo »vojskoval«. Najprej je temeljito počistil po omenjeni medijski hiši in iz nje odstranil etnično in svetovnonazorsko neprimeren kader, potem pa je uvajal metode specialne vojne, torej vulgarne medvojne propagande, h kateri je sodilo tudi neprestano žaljenje – za vse državljane srbske narodnosti je bilo treba, recimo, uporabljati izraz četniki ali, še bolje, »bradate pošasti«. Zaradi tega Antun Vrdoljak danes upravičeno trdi, da je bila Hrvaška televizija bojni stroj, ki ni brez zaslug za zmago v vojni.

Da, res pogumno so leta 1995 novinarji državne televizije »jurišali« na tiste neskončne kolone Srbov, ki so s traktorji in peš zapuščali Hrvaško, tega eksodusa niso hoteli imenovati etnično čiščenje, potem pa so leta in leta prikrivali vojne zločine, objavljali odvratne, nevarne tiralice ... In se nato vsi znašli na »častnem« seznamu branilcev.

No, Register kljub vsej svoji obsežnosti vendarle ni popoln. V njem na primer ni najti imena vsaj enega viteza slavne 4. gardistične brigade, tistega, ki so ga mobilizirali leta 1993 – takrat je bil glavni urednik protirežimskega tednika Feral Tribune –, takoj po objavi slavne naslovnice s Tuđmanom in Miloševićem v skupni postelji. Zakaj torej na tem uglednem seznamu ni vojaka Viktorja Ivančića? Čeprav, to vem iz prve roke, dokaz njegovega »vojskovanja« – vojaška uniforma in rdeča baretka – še danes visi v omari, zaščiten z naftalinom, ki naj bi ta veličastni manifest domoljubja obvaroval pred škodljivci.

Toda vrag je vedno v podrobnostih, ena sama pač lahko spremeni celotno sliko. Zato je tudi vse v zvezi z Registrom treba razumeti bolj dialektično, posebej še, ker celo minister za branilce pravi, da je seznam »živo tkivo, nenehno izpostavljeno spremembam«. Kot voljno testo. Kakor zgodovina, ki se – s prezirom do podatkov – v takšnih režimih tako ali tako nenehno mesi in oblikuje na podlagi nekakšnih sumljivih seznamov in se prilagaja zgolj trenutnim potrebam. Seveda političnim.