Naglica, zastraševanje, »povezovanje«

Jože Vogrinc

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Javna pamet

Zdaj, ko je ljudstvo odpovedalo poslušnost vladarjem, je še posebej pomembno, da javna pamet takoj prepozna glavne značilnosti sloga vladavine, ki se oklepa oblasti, čeprav je izgubila legitimnost. Bistveno je, da razumemo, kaj nam glavne značilnosti tega sloga povedo o tistih, ki ga uporabljajo. Predvsem gre za to, da temu slogu ne verjamemo, da se ga ne bojimo in da nevtraliziramo njegove učinke.

Za ukrepe Janševe, Šušteršičeve, Turkove, Vizjakove … vlade je predvsem značilno, da opravičujejo stampedo vladnih ukrepov s tem, da se mudi. Grozno se mudi, zakone je treba sprejeti do včeraj. Seveda ljubijo javno debato in so se pripravljeni 24 ur na dan vse leto pogajati s sindikati. Medtem pa sprejemajo ukrepe, za katere nimajo soglasja, ker se mudi. Ukrepi sicer ne temeljijo na analizah učinkov, ki jih bodo imeli, a to naj nas ne moti. Mudi se. Čez leto, dve ali sedem se bomo skobacali iz težav, nastopil bo zlati vek druge republike. Pravijo, da njihovi ukrepi kršijo kup veljavnih zakonov? Prvič, to ne drži, pravi vlada, drugič pa se mudi. Tudi ustavno sodišče pritrjuje, da je treba ustavo tolmačiti po nareku oblasti, ki se ji mudi. Saj se ji vendar mudi, ali ne??

Vprašajmo se: zakaj se jim mudi? Komu se mudi? Kam se jim mudi? Na zadnje vprašanje zelo natančno odgovarja Naomi Klein v Doktrini šoka, knjigi, ki je izšla že pred krizo. Vsem neoliberalnim doktrinam šoka, ki so vpeljale tržni fundamentalizem, se je strašno mudilo, da so sesule javno blaginjo oziroma socialno državo, preden so ljudje zajeli sapo in preprečili razprodajo dežele globalnemu velekapitalu in njegovim domačim hlapcem in posnemovalcem. Slovenskim neotom se dodatno mudi, ker jim je prvič spodletelo že po osamosvojitvi, ko je Slovenija zavrnila Sachsov katastrofični model privatizacije. V Latinski Ameriki temu že dolgo ne nasedajo več. Slovenija pa je verjetno zadnja postsocialistična država, kjer se velekapital z velikodušno pomočjo domačih hlapcev še lahko česa polasti. Vrag v sili žre muhe, velekapital pa žre kokoške in se mu cedijo sline, če uslužno same skočijo v pečico in prosijo, naj jih zapečejo do zlato rumene barve.

Vsem neoliberalnim doktrinam šoka se je strašno mudilo, da so sesule javno blaginjo, preden so ljudje zajeli sapo in preprečili razprodajo dežele velekapitalu in domačim hlapcem.

Pod prejšnjo vlado se jim ni mudilo prav nikamor. Sami so načrtno rušili strukturne reforme in zavlačevali s spremembami. Mudi se jim, ker se jim prej ni mudilo. Sami so svoja glavna blokada. Zdaj pa se jim najbolj mudi zato, ker nimajo podpore ljudi za fundamentalistično kontrarevolucijo. Jasno jim je, da je v Evropi in v Sloveniji odpor proti »varčevanju« iz dneva v dan odločnejši. Mudi se jim, ker se jim je čas iztekel. Zato je odpor toliko močnejši, toliko uspešnejši, kolikor vztrajnejši je. Poudarjanje, da se jim mudi, jemljimo kot priznanje, da jim gre za nohte. Nam se ne mudi. Navadili so nas potrpežljivosti, in čeprav postajamo nestrpni, se nam ne mudi tako zelo kot njim. Lahko počakamo do naslednjega protesta.

Zastraševanje je načrtna taktika, ki jo za Janšo že dolgo izvajajo njegovi propagandisti po navodilih iz Nemčije, Avstrije in Vatikana. Odkar so se začeli glasni protesti, poskušajo z zastraševanjem sproducirati boječo tiho večino, Svetlanine slovenceljne, in jo ločiti od vse bolj pogostih ljudi, ki se ne bojijo več. Od tod svarila pred nasiljem (ki je bilo doslej v glavnem podtaknjeno in ki ga bodo še poskušali sprovocirati) in pred ekstremisti (starejši med njimi smo ustanovili znameniti Odbor, ki mu Janša dolguje svojo kariero domoljuba). Od tod vsak dan nove nore konstrukcije zarot. Zato sistematično poudarjanje novic, katerih edina skupna točka so grožnje in nevarnosti, pred katerimi vas bo zavaroval kdo drugi kot represivni aparat, ki bi ga radi sprli z ljudstvom. Za to ni veliko možnosti: predvsem policiste so prevečkrat degradirali na rajo in so jih naredili za tarče granitnih kock. Policisti in protestniki se nevarnosti dobro zavedajo in ne bodo zlepa nasedli provokacijam.

»Povezovanje« pa je specialiteta, ki jo širnemu slovenstvu radodarno deli novoizvoljeni predsednik. Kaj je umetno sladilo, zaradi katerega je ta slaščica neužitna? Veliki povezovalec se ves čas vede, kakor da smo ljudje bebci in drug drugega nočemo razumeti. On pa bo nasprotnike posadil v udobne fotelje in jim postregel z medenjaki, nasmehom, modrimi očmi in poltjo iz solarija. Prijeli se bodo za roke in skupaj zapeli v večno slavo Domovine. Laž Pahorjeve soap opere je lahko razkriti: ne razdvajajo nas besede (kakor pridiga sam), marveč dejanja. Ukrepi zdajšnje vlade bodo imeli posledice, ki bodo obogatile peščico na račun velike večine državljanov. Že zdaj so zaradi njih ljudje lačni, brezposelni, bolni, obupani. Kdor hoče narediti konec razdvajanju, mora narediti konec tem ukrepom in namesto njih vpeljati ukrepe za obstanek javnega zdravstva, sociale, šolstva in si prizadevati za polno zaposlenost. »Povezovanje« je potuha razdvajanju in krepi razdvajanje, ker demoralizira tiste, ki se upirajo razslojevanju na bogate in revne. Kje so vrvice, s katerimi bo »povezoval«? Med volilno kampanjo je igral vsak dan drugo vlogo, zdaj pa verjame, da bo pet let igral isto. Morda, a katero? Predsednika lutko, ki ga imajo na vrvici drugi. On pa se je že tako lepo vživel v vlogo, kjer je na vrvicah ljudstvo, on pa za vrvice vleče.