Imitatorka
Bo Slovenija zavila na pot, primerno svojim interesom?
Zgodovina samostojne Slovenije je v bistvu zgodovina posnemanja. Precej razumljivega sicer; kaj pa naj bi si po koncu socializma omislili drugega kot kapitalizem in predstavniško demokracijo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zgodovina samostojne Slovenije je v bistvu zgodovina posnemanja. Precej razumljivega sicer; kaj pa naj bi si po koncu socializma omislili drugega kot kapitalizem in predstavniško demokracijo?
Posnemanje sprva ni bilo slepo – politika je zavrnila ponujeni Sachsov neoliberalizem, se odločila za gradualizem in ohranila kar močno socialno državo. Ta zadržanost je polagoma kopnela, spremljali pa sta jo naraščajoča samozadostnost politike in njena degeneracija. Vitalnost države se je zmanjševala in kriza je razkrila vso našo ranljivost in klavrno moč-nemoč etablirane politike.
Odhajajoči premier Janša je v tem dogajanju igral posebno vlogo. Je otrok, a tudi izrazit sokreator slovenske politike. Izrazito je pospeševal slabe procese; po eni strani neoliberalizacijo, po drugi strani avtoritarnost in propadanje politične kulture. Če bo njegov padec z oblasti prinesel tudi politični zaton ekstremne SDS, bo to majhna prelomnica, ki bi omogočila delno normalizacijo političnega prizorišča. Antijanšizem ne bi več zadostoval za volilno uspešnost levice, na desnici bi se lahko okrepile zmerne stranke à la SLS. Izginilo bi nekaj histerije, kulture vseprisotnih zarot, strahovanja itd. Seveda pa z Janševim zatonom ne bi nenadoma dobili neke čisto drugačne politike.
Še pred nekaj meseci se je zdelo, da smo brezupno zabetonirani v stanje ekonomskega, socialnega, etičnega nazadovanja. Potem so prišli protesti in z njimi obet, da se lahko obdobje posnemanja in nazadovanja ustavi in obrne v nasprotno smer. Strnilo se je nekaj pogojev: trdovratna kriza, oslabljenost etablirane politike, pritisk od spodaj in alternativno vrenje.
Vdor alternative – oživljene demokracije in civiliziranega kapitalizma/socializma – v celotno družbeno življenje, tudi v politično sfero, je nujen pogoj za mirne spremembe. To se morda lahko zgodi že na predčasnih volitvah. Stanje duha v Sloveniji se je temeljito spremenilo. Osnovna diagnoza stanja – protiljudski sistem, odtujena politika itd. – je v glavnem postavljena. Čustveni in interesni prepad med politiko in ljudstvom je velik, in to ljudstvo diagnozo alternative v glavnem jemlje za svojo, če ne analitično, pa vsaj po občutju.
Samo v takem ozračju je lahko poročilo KPK delovalo kot bomba in razgnalo oblast. Manjše stranke zdaj panično bežijo iz vladajoče koalicije, leva opozicija pa se skuša rahlo prilagoditi novemu stanju duha (glej npr. delni Jankovićev odstop). Med etabliranimi strankami so pomembne razlike, na splošno pa si vsa ta združba prizadeva, da bi se ohranil status quo oziroma nadaljevala preverjena pot posnemanja neoliberalnega glavnega toka v EU, »reševanja« krize z rezanjem sociale, zgolj na volitve zreducirane demokracije itd.
Statusquojevskemu bloku bo uspelo, če mu računov ne bo prekrižala alternativa. Z njenim popolnim aktiviranjem bodo težave – vsi ponujajo ideje, a malokdo bi postal aktiven član organizirane alternativne politike. Na splošno lahko vendarle rečemo, da je alternativa ta čas v vzponu, etablirana politika pa v defenzivi.
Veliko je alternativa, spodbujena in podprta s spontanimi protesti, že dosegla. Zdaj je pomembno, da njen vpliv, ideje, drugačna drža sežejo tudi v praktično politiko – tudi zato, da bi se lahko te ideje, praviloma slabo podprte s številkami, preverile v praksi in ob pomoči aparatov, ki jih premore politika. Tako bi novi pogledi vdrli v politiko, hkrati pa se prizemljili. Prizemljili, ne udomačili.
Alternativni prodor bo sprožil tudi zunanji odpor. Razviti Zahod se trudi za status quo in v krizi živčno pogleduje proti svojim kritičnim točkam, kjer družba vre in se gre nepravoverne ideje. Pri nas, ki imamo smolo, da so se slabi impulzi iz tujine ujeli z neoliberalno naravnanostjo zaostale, nedemokratične oblasti, se to jasno kaže na primer v predrzno pokroviteljskih Mussomelijevih nastopih. Vrh EU je nezaupljiv do nepredvidljivega razvoja na jugu Evrope in vznemiril bi ga tudi alternativni zasuk pri nas. Ta zasuk bi med drugim pomenil takojšnjo opustitev domačega neoliberalnega načrta in odpor proti taki EU, kjer se z neoliberalizmom povzročena kriza pretežno zdravi z zaostrovanjem neoliberalizma.
To hkrati pomeni, da bi morali temeljito spremeniti tradicionalno servilnost do velikih v EU.
Naš razvoj je seveda odvisen tudi od tujine, zlasti od Unije. Toda to ni absolutna odvisnost. EU je še dovolj demokratična in nepoenotena tvorba, da lahko uberemo islandsko ali kako drugo samostojnejšo, bolj na kožo interesom Slovenije pisano pot.
Zanjo imamo brezhibno utemeljitev – trud za alternativni zasuk je globoko demokratičen in legitimen. Kot je (bilo) v marsičem nedemokratično, nelegitimno in škodljivo početje zlasti jedra sedanje oblasti, ki – kako predvidljivo – trdi, da je upor množic zarota, hkrati pa nam, skupaj z nadškofom et consortes, dopoveduje, da je že dosegla preobrat na boljše, čeprav vse številke govorijo, da nas pospešeno vodi v propadanje in s tem v še neprimerno bolj konfliktno Slovenijo.
Nastanek nove, alternativne in potentne stranke je pomembnejši od zdajšnjega plesa etabliranih strank. Verjamemo, da se bo taka novinka sedanji politiki kljub težavam pridružila že po predčasnih volitvah. V civilni družbi, ki jo bo ustvarila, je navsezadnje veliko pametnih, angažiranih in dobronamernih ljudi. Tu so tudi napredujoča stiska, jeza namesto nekdanjega strahu in nevarnost, da se nam bo sedanjost, če bo vse ostalo po starem, morasto ponavljala. Spodbudno pa lahko deluje celo pomanjkanje časa; če ga je veliko, radi cincamo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.