V stanju polmrtvosti

Janko Lorenci

1. 2. 2013  |  Mladina 5  |  Kolumna

Fenomen Janša je del slovenske politike že dve desetletji in jasno govori, da vsa politika in vsi politiki kljub vsemu niso enaki. Za Janšo so bolj kot za druge značilne brezkompromisna volja do moči, unikatna brezobzirnost in popolna odsotnost odgovornosti za celoto, za Slovenijo. Z vsem tem trajno gnete državo.

SDS, njegov izdelek, ni normalna desna stranka, ampak ekstremistična tvorba, ustvarjena zvesto po voditeljevi podobi. Državo vleče v vode avantur, totalitarizma in ekonomskega, socialnega, kulturnega nazadovanja. Njen voditelj je seštevek makiavelizma, sebičnosti in neodgovornosti, hkrati pa nemajhnih organizacijskih in podobnih sposobnosti. Ker hkrati premore osamosvojiteljske zasluge in svojevrstno karizmo, je močan in nevaren.

Tak politik je pred slabima dvema desetletjema začel sistematično jahati na starih slovenskih ranah: kulturnem boju, frustracijah državljanske vojne, komunizma ... Deloval je predvsem na tej čustveni ravni, na ekonomsko-socialni pa šele, ko je prišel na oblast in je »kulturo« dopolnila »ekonomija«.

Ker si s svojim načinom nikoli ni mogel pridobiti večinske naklonjenosti prebivalstva, je skušal družbo čim bolj razklati, razdrobiti, zaplesti v medsebojne spopade, »svoj« pretežno konservativni del pa čim bolj navezati nase in na tej podlagi ustvariti t. i. vzporedno Slovenijo. V tem pogledu je njegov drugi mandat pravzaprav izjema: z zlorabo krize in mešanico neoliberalizma ter trde roke je predmet predelave – surovejšega kapitalizma in bolj izvotljene demokracije – postala vsa skupnost.

Ta čemerni, cinični politik negibnega obraza, ki je, kot kaže, že svoj osamosvojitveni debut pomešal z (orožarskim) kriminalom, trajno ne bi mogel biti uspešen, če bi imel zdrave politične nasprotnike in zaveznike. Njihova krivda je velika – niso ga hoteli izobčiti, dati njegovo stranko na hladno, čeprav SDS ponareja dokumente proti predsedniku države, si podreja medije in obveščevalno službo, zganja histerijo izrednih razmer, kar naprej manipulira … Nasprotno, z njim so sklepali zavezništva (desnica) ali v njem iskali izgovor za svoje anomalije (levica). Podobno so zaradi slepote, oportunizma in strahu večinoma ravnali mediji in različne elite. Precejen skozi te filtre se je janšizem, to nenehno najedanje politične higiene, pravnosti, zaupanja v državo …, zdel nekako normalen tudi prebivalstvu. SDS in njen prvak sta, ne samo ona, vendar oba daleč najbolj, politično in splošno klimo zastrupljala postopoma, po kapljicah, a trajno, in sčasoma je postalo prepozno, da bi kdo iz vedno manj verodostojne etablirane politike prepričljivo zakričal: cesar je nag in nor.

Dokler je bil razvoj kolikor toliko uspešen, glavni politični nasprotnik pa trden, Janša ni mogel prevzeti oblasti. Ko se je LDS notranje sesula, je nastopil njegov čas. Ko je postal premier, je lahko začel stvari premikati materialno, ne samo psihološko.

V prvem mandatu mu je pomagal lažni razcvet pred izbruhom krize, a je volitve kljub temu izgubil, ker je strašil ljudi, se šel kadrovski cunami, spodbudil tajkunstvo … V drugem je, podprt zlasti z Virantovimi neoliberalci, nastopil z vso ostrino in požel neizbežno – pospešeno ekonomsko nazadovanje, ljudske proteste in beg koalicijskih zaveznikov.

Koalicija je razpadla, Janša pa se krčevito oklepa oblasti. Razlogov za to je lahko več: nesposobnost priznati zgrešeno pot in poraz; maščevalnost do izdajalskih partnerjev; mrzlično nadaljevanje nastavljanja svojih ljudi, da bo laže preživel v opoziciji; brisanje nevarnih sledi … Še-premiera očitno ne briga, da bo podaljševanje agonije škodilo njemu in državi. Razgalja se, spet enkrat, kot antidemokrat in nekdo, ki ga za Slovenijo baš briga.

Zdaj je morda na poti v dokončni politični zaton. Če mistificirani Voditelj pokaže ranljivost, se lahko spravijo nanj lastni strankarski volkovi, del volivcev pa kljub vsej gorečnosti mine zvestoba.

A trajni zaton ni nujen. Janševo bo morda nasledila manj nevarna, a še vedno slaba oblast, kriza se bo najverjetneje zavlekla, tako da bo njegova porazna vladavina vsaj delno pozabljena, slabosti naslednikov pa bodo živo pred očmi. V opoziciji bo seveda počel vse, da jim bo čim teže.

Če se bo kdaj znova vrnil na oblast, bo to depresivno znamenje. Ponavljamo: za postopno normalizacijo slovenske politike, ki je temeljni pogoj za postopno ozdravljenje Slovenije, obstajajo trije bistveni pogoji – Janšev trajni zaton, vzpon nove, alternativne stranke (strank) in ohranitev pritiska od spodaj.

Brez tega se v osnovi ne bo veliko spremenilo. S tem pa se bo bistveno povečala tudi nevarnost ponovne Janševe vrnitve na oblast – ne na predčasnih, to se zdi nemogoče, ampak na naslednjih volitvah. Nadaljevanje statusa quo prav kliče po njegovem vstajenju od polmrtvih.

Tvegano pa ga je – samega, nenadzorovanega in v položaju, ko tako rekoč nima več kaj izgubiti – pustiti na oblasti že zdaj, pa čeprav samo za nekaj tednov ali mesecev. Razdiralen je in nevaren, kot rečeno. In za etablirano politiko še zmeraj sprejemljiv. Druge stranke so ga izobčile v sedanjih posebnih okoliščinah, in to iz preračunljivosti, pogojno in začasno. Morale pa bi ga načelno, brezpogojno in trajno. Ker pač ne spada v lok demokratičnih strank.

Pred njegovimi sedanjimi provokacijami – tudi napovedanim kontrazborovanjem – pa je nesmiselno bežati; prav božansko nadarjen za destruktivnost jih bo izumil več, kot je prostora za beg. Poleg tega je v najhujši godlji on sam. Torej malo več mariborskega duha in Janšo čim prej z oblasti.