Permanentni protesti

Jože Vogrinc

25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Javna pamet

Slovenska »politika« – to so aparati strank in tisti posamezniki v državnih službah ali v vodstvih podjetij, katerih kariera je odvisna od strankarskih zvez, uresničevanje njihovih zasebnih interesov pa je odvisno od teh položajev – se noče sprijazniti s tem, da so ji državljani s protesti odrekli moralno pravico, da še naprej vlada. Vladni propagandisti, ki izračunavajo, kolikšen odstotek ljudi se je aktivno udeležil protestov, poskušajo s tako računico slepiti javnost in same sebe. Učinek protestov se kaže v stopnji zaupanja v vlado, ki je tako pičla, da bi bil moral glede nanjo premier po merilih, ki jih je bil sam postavil v opoziciji, odstopiti že pred božičem. Da se ta učinek kaže v številkah, sicer ni tako pomembno kakor to, da se kaže v spremenjenem vedenju navadnih državljanov do oblasti.

Oblast si seveda prizadeva protestnike prikazati kot nasilneže, drhal, nestrpneže, skrajneže in kar je še takih medijskih peklenščkov iz njene ozkotirne domišljije. Resnica je preprosta in se lahko o njej prepričate ne le na ulici ali na spletu, pač pa celo v časopisih in na RTV, v pisanju novinarjev in v odzivanju javnosti: vzgojiteljice, učiteljice, študenti, novinarji, umetniki, policisti, uradniki in pripadniki drugih družbenih skupin niso več tiho.

Nočemo več prenašati tega, da »politika« z nepremišljenimi, nasilnimi ukrepi ogroža normalno delovanje dejavnosti, brez katerih si družbene blaginje ne moremo več zamisliti. Ni kamen spotike, da naj bi v težkih časih »vsakdo nosil svoj del bremena«, kot se radi izražajo tisti, ki nalagajo svojim žrtvam solidarnost, ko sami bogatijo. Najprej nas je osupnilo, da se »varčevalni ukrepi« sploh ne opirajo na poprejšnje analize, kje bi se dalo res kaj privarčevati, ne da bi ogrozili neko dejavnost. Tako se je pokazalo, da vlade ne zanima, ali bodo vzgojiteljice še lahko vzgajale, filmarji še lahko snemali, policisti še skrbeli za varnost. S tem, da bo toliko in toliko delavcev socialne države odpuščenih, pa tako ali tako grozi njim, se hvali pred naročniki »varčevanja« in perverzno »tolaži« brezposelne. Postalo je očitno, da so funkcije teh rezov zastrašiti ljudi, privatizirati ostanke javnega dobrega, trajno prekrojiti družbo po meri močnih in bogatih. Ljudje so se uprli, ker so spoznali, da so ogroženi temelji družbe, v kakršni smo pripravljeni živeti.

Ljudje so se uprli, ker so spoznali, da so ogroženi temelji družbe, v kakršni smo pripravljeni živeti.

V protestih se je izrazilo to spoznanje. Doslej bi že moralo biti jasno, da jeza nikakor ni med glavnimi motivi protestov (to je le delno veljalo kvečjemu za začetek vstaje v Mariboru). Že prej, iz vse manjše udeležbe na volitvah, je bilo jasno, da večina ljudi od »elite« ne pričakuje več pozitivnih sprememb in da je ta izgubila pravico, da jih zastopa. Prvo sporočilo protestov je bilo: »Dost’ mamo! Gotofi ste!« Ljudje so nehali to samo misliti in so končno to povedali. Zato zdaj »elita« visi v zrak kot junaki iz risanke, ki se ozirajo navzdol, kam bodo padli, in manično mahajo z vsemi štirimi. Poročilo protikorupcijske komisije je bilo zvonjenje budilke za tiste, ki bi radi spali v zraku do konca mandata.

Paleontologija oblasti priča, da je evolucija kreatur, ki so se znašle pred padcem, fascinantno hitra: v sekundi jim zrastejo peruti, s kremplji se oprimejo česarkoli, kakor hobotnice v hipu spremenijo barvo in obliko. Nič nam ne zagotavlja, da bomo imeli kmalu predčasne volitve. Ideje o drugačni družbeni ureditvi pa so zdaj še popolnoma meglene, zlasti pa brez resne organizacijske opore. Zato je popolnoma mogoče, da se bo agonija te oblasti razvlekla na več mesecev. Mogoče je, da dobimo »tehnično« vlado, ki bo nadaljevala razprodajo družbenega premoženja in privatizacijo, čeprav brez pučističnih fantazij o »drugi republiki«. In seveda je verjetno, da se bo »eliti« posrečilo še enkrat in še bolj ljudem zagravžati »politiko« in da na volitvah s še manjšo udeležbo spet zmagajo tisti, ki ste jim odrekli moralno pravico do vladanja.

Če se vam zdi, da vnaprej razglašam poraz ljudskega gibanja, se zelo motite. Sklepi iz zgornjih vrstic so drugačni. Najprej, da so politične razmere in izidi morebitnih predčasnih volitev skrajno negotovi. A kakršnikoli že bodo, predvsem dejansko ne bodo imeli podpore večine ljudi. Obeta se nam oblast, ki ne bo imela legitimnosti v očeh množic, in tega se bo zavedala ne le oblast, ampak tudi množice. Drugič, da je bistvena sprememba, ki so jo protesti že zagotovili, sprememba družbenega ozračja. Spet se postavlja na noge civilna družba. Bistveno močnejša je kakor pred četrt stoletja. Ko bodo v njej postali bolj slišni glasovi mlajših generacij, bo zelo jasno, da je nova civilna družba drugačna in radikalnejša. Strici niso v ozadju, pač pa v ospredju in so že bolj dedki. V ozadju so hčere in sinovi, vnuki in vnukinje.

Protesti se ne bodo nehali, ker se ne morejo. Evropa, kakršno vzpostavlja velekapital, z mladimi ne ve kam. Evropska in globalna »politika« dela proletarce iz univerzitetno izobražene mladine vseh profilov, tudi naravoslovcev in zdravnikov, ne samo družboslovcev in humanistov. Proizvaja trajno družbeno bazo fleksibilnih intelektualcev, ki so prisiljeni razumeti družbo veliko bolje od oblastnikov, ker se bojujejo za preživetje. Imajo pa čas in so prisiljeni razmišljati, kako bi se organizirali v pravičnejšo in kratko malo smiselnejšo družbo. Zato nikakor nisem pesimist.