Ekonomija totalitarizma

Maja Novak

1. 2. 2013  |  Mladina 5  |  Ihta

Štiriindvajsetega januarja so bila prva jutranja poročila na nacionalki videti takole.

Prvič: špoooooort! Neki naši mandeljci so v nečem premagali neke njihove mandeljce, zato bo sonce topleje sijalo, polja bodo bolje obrodila, ljudje bodo bolj zdravi, manj brezposelni in manj obubožani, voli pa bodo (prosto po E. Kästnerju) imeli debelejše glave.

Drugič: jojme, prejojme, koliko nas bo stala včerajšnja stavka javnega sektorja! Kolikšno škodo bo povzročila gospodarstvu! Jejhata, gorje in morda celo ovbe!

(Koliko stane demokracija?)

Šele tretja novica nas je obvestila, da se Janševi koalicijski partnerji prav počasi, prst za prstom in previdno kot kak maček v vodo vendarle podajajo na svoje.

Naštete novice bi se seveda spodobilo komentirati v skladu s pomembnostjo, ki jim jo je pripisal glas ljudstva, utelešen v uredniku jutranjih poročil, ker pa o kalibru volovskih glav na Slovenskem tudi sicer ni dvoma, bo morda bolje, če začnemo kar z drugo.

Medtem ko znaten del Slovencev meni, da bi bilo treba v politiki na stežaj odpreti okna, defenestrirati tega in onega ter na predčasnih volitvah preveriti, katerega od tepcev, plagiatorjev in goljufivih podjetnikov sploh še želimo videti v državnem zboru, se zagovorniki statusa quo sklicujejo na gospodarstvo in njegove potrebe. Tako sta se na spletu že nekaj dni po usodnem 8. januarju začela oglašati Matej Lahovnik in Jože P. Damijan, ki sta menila, naj Janša s svojo kamarilo vred kljub očitanim nečednostim ostane na oblasti, saj bi bilo to bolje, ja, uganili ste, za vlaganja in reforme.

(Posebna ponudba! Za evropske kredite in egiptovske lonce mesa takoj ugodno prodamo moralne vrednote!)

V isti rog s televizijskih zaslonov že tretji teden trobijo elegantno oblečeni golobradci, ki bi bili glede na svoja leta lahko moji sinovi, če bi seveda kdaj rodila tako pošast, kot je borzni posrednik, in na iste strune je zabrenkal dr. Stres, ki ga pri tem kajpak nista skrbela položaj RKC ne njeno premoženje, temveč zgolj blagor slovenskega naroda in odrešenje dušic. Pustimo zdaj to, da bi moralo človeka resno zaskrbeti, kadar veljaki govorijo o blaginji naroda namesto o blaginji ljudi – kajti tudi sicer me zadeva nagravžno spominja na moj izlet v Čile in Argentino pred ohoho leti.

Posebna ponudba! Za evropske kredite in egiptovske lonce mesa takoj ugodno prodamo moralne vrednote!

Ker sem bila že kot smrklja z zadržanim dihom poslušala nekakšno radijsko pripoved o tem, kako se je Allende na begu pred svojimi morilci s pištolo v roki prebijal od sobe do sobe v vladni palači, da bi si rešil vsaj golo življenje, in ker mi je bilo pač usojeno, da bom med učenjem španščine slej ko prej naletela na besedo desaparecidos, izginuli, sem tam živeče slovenske rojake kajpak pri priči pobarala: »Le kako ste, ubožci, sploh zdržali pod strahovlado Pinochetovega režima/vojaške hunte?«

Odgovor se je v Čilu in Argentini glasil približno enako.

»No, saj nam ni bilo hudega. Če si pridno delal in pridno molčal, so te pustili pri miru. Pa red je bil! Vsi vlaki so vozili po voznem redu!«

Ob upoštevanju dejstva, da so tudi pod Hitlerjem peli največ hvale prav njegovi prometni infrastrukturi, torej ugotovimo, da se mora vsak strah pred obnovo fašizma končati pri vlakih. Pa nikar naj vas ne moti, da o teh vlakih praviloma govoričijo tisti, ki v vsem svojem življenju še niso stopili na sredstvo javnega prevoza, ker imajo pač audi ali terenca!

Skratka, v imenu nekega abstraktnega naroda, gospodarskih reform in dobička se bo treba posloviti od temeljnih človekovih pravic ter svoboščin, pozabiti na dostojanstvo in kritični um ter dovoliti lopovom, naj počnejo, kar hočejo – in ob tem imam kajpak spet predlog. (Deloma sta mu botrovala tudi moja prijatelja Lucija in Damijan – priimkov pa ne povem, ker nisem poslanka DZ, da bi ovajala sodržavljane.)

Se še spomnite Berlusconija? Tistega, ja. Še en častilec podjetništva na čelu vlade, še eden, ki se je zaradi imunitete trudil za vsako ceno obdržati oblast. Tistega Berlusconija, ki se je leta 2010 pošalil, da so Judje med II. svetovno vojno pač hodili taborit, kot gredo dopustniki danes na morje, pred nekaj dnevi pa je ob svetovnem dnevu holokavsta pribil, da je imel Mussolini v marsičem kar prav. No, in tega Berlusconija je konec leta 2009 na zborovanju v središču Milana neki protestnik počil po nosu, da je moral pri priči ves okrvavljen na plastično operacijo, za spremembo nenačrtovano.

Stvar je v tem, da ga je demonstrant mahnil z majceno kamnito repliko milanske stolnice. Kot vemo, ima ta nešteto zobcev, osti in robov, bog živi gotiko. Podobne miniaturne katedrale so v naslednjih dneh na stojnicah milanskih trgovcev s spominki šle za med. Množično so jih kupovali celo Italijani.

In ker bomo očitno še dolgo prenašali Janšo – in ker imamo Plečnika, ki se je arhitekture loteval tako, kot se je pač lotevajo umetnostni rezbarji – in ker bomo hkrati z Janšo ter zaradi njega imeli čedalje več demonstracij, bi kazalo naše, ah, tako ljubljeno gospodarstvo oživiti tudi s prodajo ustreznih spominkov.

Če bi na maketo parlamenta pritrdili tisto falično stožčasto kupolo, ki si jo je zamislil Plečnik, bi bil tak spominek primeren za bližnje spopade z drugače mislečimi, ki bi, denimo, demonstrirali istega dne na istem trgu, bolj kompaktna stavba NUK pa bi v vlogi izstrelkov lahko zamenjala granitne tlakovce. Bežigrajski stadion bi demonstrantom rabil kot priročna skledica za prenašanje prigrizkov. In morda bi v ponudbo kazalo uvrstiti tudi kamnite zombije ... ali kakorkoli pač že imenujemo ljudi, ki so jih v času totalitarnih režimov podobno kot te dni Zbor za republiko sklicevale vladajoče stranke, da bi izrazili podporo njihovi totalitarni oblasti.