Tatovi brona

Maja Novak

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Ihta

Nekje daleč daleč, na severnih obronkih balkanskih gora sredi jezera goveje juhe leži samostojni, neodvisni, suvereni ameriško-evropski protektorat z avtohtonim, pristnim in zlasti domaaaaačim imenom Kneževina iLOVEbananas. V tej kneževini se je v torek, 8. januarja, začelo sojenje peščici posameznikov zaradi protipravnih odtujitev brona, bakra, valovite pločevine ter drugih zanimivih kovin; med drugim so zmikavti iz spominskega parka v neznano odnesli tudi doprsna kipa Janeza in Janše. (Janeza Jalna in Antona Janše seveda.) Ob tej novici je med knežjimi tlačani završalo.

Istega dne je knežja protikorupcijska komisija, zgledujoč se po ameriškem računovodju, ki je bil za zapahe spravil Ala Capona (kajti kot vemo, tega pred sodišče nista postavila Sean Connery in Kevin Costner, temveč neki anonimni davčni uradnik), ugotovila, da imata prvi burgmajster kneževine in prvi tviteraš v državi v žepih precej več denarja, kot bi ga smela imeti. Prvi burgmajster ga je imel približno desetkrat toliko kot prvi čivkač, zato je slednji trdil, da sploh ni nič kriv, pozabljajoč na dejstvo, da ne moreš biti le malo noseč.

Tudi ob tej novici je završalo, a sprva potihem in previdno, v svesti si morebitnih posledic, tako političnih kot zdravstvenih in estetskih. Pozornost ljudstva na otoku se je raje preusmerila na tatove brona.

Ti so v zagovoru pred sodiščem uporabili način obrambe, ki je bil brez precedensa v zgodovini svetovne kazenske prakse pa i šire in katerega model so nato takoj privzele vse sosednje države z ljudomilo Slovenijo vred.

Moja mama, je rekel prvi tat brona, moji bratje, moji strici, moji sinovi, moji nečaki in moja soproga ter druge domače živali v 98,6 odstotka primerov podpirajo moje početje in na njem ne vidijo nič slabega, zato ne priznajem ovaj sud in nameravam z njega odkorakati brez lisic na rokah, na svoje redno delovno mesto, ki je na odlagališču rene ter zastarele elektronike v osrčju finskih gozdov. Narod, ki mi sodi, si bo sodbo pisal sam.

(Bralcem pričujočega krimi romančka se opravičujemo, ker zaradi tehničnih težav nismo mogli podnasloviti izrazov v zavrženi balkanščini z ustreznimi angleškimi prevodi. Resda smo poskusili prevesti vsaj sintagmo ja ne priznajem ovaj sud, a smo ob tem tako kot nekdaj Milošević in Karadžić pred haaškim tribunalom razočarani spoznali, da se s prevodom preveč izgubi.)

Jebeš 98,6 odstotka tvoje mame, je pribil drugi tat brona: mene moji svaki, kumi, botri in sosedje, s katerimi skupaj strižemo ovce ter kuhamo žganje, podpirajo tako enoglasno, da odstotkov sploh ne preštevam. Zato bom tudi v prihodnje tat brona; če želite, pa lahko zamrznem članstvo v sindikatu delavcev v kovinarski industriji.

Po podobni obrambi so zatem posegli še drugi člani bronaste druščine, vsi sami uomini d’onore ali v jeziku pisca drame Julij Cezar, ki po novem prevladuje tudi v Kneževini iLOVEbananiji: honourable men.

Sodni senat je ob teh neizpodbitnih in pravno veljavnih dokazih seveda lahko le prikimal ter pustil tatovom brona, naj ostanejo zvesti svojim načelom in svoji donosni dejavnosti.

Doma imam samo toliko brona, kolikor ga ustreza skoraj petintridesetim letom plenjenja po strehah, parkih, pokopališčih, množičnih grobiščih in deponijah gospodinjskih ter ideoloških odpadkov, je nato pred sodno palačo za kamere izjavil eden častivrednih mož.

Narod, ki mi sodi, si bo sodbo pisal sam.

Kot smo že povedali, so novi pravosodni model pri priči usvojile tudi sosednje države. Ko so, denimo, avstrijski policisti aretirali človeka, ki je v domači kleti dolga leta skrival, mučil in posiljeval lastno hčer, so ga pri priči izpustili, saj se je z njegovim početjem vsaj 98,6-odstotno strinjala posiljevalčeva žena. Tako so se izognili nadaljnjim stroškom kazenskega pregona ter morebitnega procesa; še več, zaradi nove kazenske politike so lahko za debelo tretjino oklestili število kriminalističnih inšpektorjev ter drugih zaposlenih v državni upravi, to pa je bilo docela po volji varčnim Avstrijcem in v skladu z evropskim evangelijem zategovanja pasu izpod peresa njihove bližnje sorodnice, imenovane Mutti Merkel.

Italijanski inšpektorji so ostali polnoštevilni, vendar lahko zdaj kar med delovnim časom brez očitkov vesti hodijo na špagete, saj se sleherni mafijski boter, s katerim bi se sicer morali ubadati, po novem sklicuje na dejstvo, da njegovemu početju podeljuje legitimnost 98,6 odstotka pripadnikov njegove tolpe, kmalu pa jih bo sto, ker se manjkajočim štirim desetinam utegne še danes zgoditi kakšna docela nedolžna prometna nesreča, obešenje iz malomarnosti ali samomor z uporabo večje količine razstreliva.

Hrvaški inšpektorji so bili ravno na poti v Evropo, zato niso imeli časa za drobnarije. Madžarski inšpektorji so ravnali tako, kot jim je naročil premier Orban.

(Tu smo bili sprva za hipec v zadregi, kako označiti Orbana. A ker po pisanju nekega brezplačnika v Angliji Žižek domnevno velja za »levičarskega fašista«, si je glavna scenaristka te kriminalke s koščkom ledu prižgala cigareto in se dokopala do spoznanja, da smemo potemtakem mutatis mutandis Orbana, tega dobrega prijatelja naših politikov, krstiti za »desničarskega demokrata«.)

Slovenci pa še mencamo. Tudi mi imamo namreč tatove brona, a ne vemo, kaj bi z njimi. »Jaz jih že ne bom preganjal,« je z odločnostjo, kakršne smo pri njem že vajeni, rekel predsednik države. Nekateri prosti strelci, ki se ukvarjajo s sorodnimi dejavnostmi, denimo tatovi koles in tatovi penzij, v tem trenutku sicer poskušajo prevzeti oblast nad našimi odlagališči smeti, a ker so tatovi brona preuredili odslužen vojaški transporter v kotel za žganjekuho, iz njihovih brlogov tako sladko diši, da bodo tudi drugi nepridipravi najbrž sledili svojim nosovom in se pridružili popivanju. Bolje nula tri v roki kot negotove predčasne volitve, si bržkone mislijo, hik.