Dileme

Janko Lorenci

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Kolumna

To sta zelo kontrastna bregova. Na enem je oblast, ki ima v rokah še vse odločanje, a se počasi razkraja, pri tem pa prepušča zgoščeno moč nevarni SDS. Na drugem bregu nastaja alternativa brez formalne moči, ki pa se polagoma organizira, že ima nekaj vpliva in bo nekoč morda oblast. Prva je strahovito nepriljubljena, druga ima široko podporo. Med njima vlada nezaupanje in nasprotovanje. Alternativa ga izraža glasno in jasno, oblast in etablirana politika pa se, razen brutalne SDS, delata prijazni ali gledata stran.

Alternativa je še vsa v gibanju. Muči jo več dilem.

Ena je vprašanje, ali naj se prelevi v stranko (stranke). Polagoma se prebija v ospredje prepričanje, da je treba v politično življenje vstopiti na ta klasični način. Veliko skupin pa temu še naprej nasprotuje.

Gibanju pretežno (tak je vtis) ne gre za spremembo sistema (predstavniške demokracije in kapitalizma), ampak za temeljito prenovo, odpravo nakopičenih anomalij. Staro posodo bi napolnili z novo vsebino. Taka izbira seveda za seboj samodejno potegne tudi strankarsko organiziranost. Pri tem se je dobro zavedati, da je globlje spremembe (tudi več neposredne demokracije) v doglednem času in na miren način mogoče vnesti v ureditev le tako. Sicer preostane zgolj revolucija.

Radikalnejše zahteve, denimo odprava kapitalizma, lahko živijo znotraj in zunaj parlamenta (odvisno od tega, kdo vse bo v novi stranki/zvezi, če bo prestopila parlamentarni prag). Tudi od zunaj je mogoče in je treba izvajati pritisk na etablirano in na novo, sorodno politiko, ki ji, kot vsaki novi politiki, grozi, da bo prehitro pozabila na alternativnost.

Drugo nerešeno vprašanje: je gibanje levo? Njegove grupacije so pri tem večinoma previdne, ker mnoge sploh ne razmišljajo v kategorijah levo-desno, ker se nočejo ujeti v sedanje delitve in ker vedo, da ima ljudstvo poln kufer celotne etablirane politike z njeno razklanostjo vred. Toda po naravi stvari je sedanja alternativa leva, saj so zavzemanje za večjo enakost, več družbene solidarnosti, nasprotovanje neoliberalizmu, ki je izum desnice, tradicionalno zahteve levice. Poleg tega člani gibanja praviloma pripadajo levi, ne desni intelektualni sceni.

Imanentne levosti gibanja ne gre tajiti, še manj pa jo obešati na veliki zvon, saj bi bila to voda na mlin podpihovalcev delitve, hkrati pa bi lahko zmanjšalo podporo javnosti, ki jo ima alternativa. Doslej gibanje v glavnem ni dobilo ideološkega predznaka. Pri tem se vstopa alternative v politiko bolj kot desnica boji levica – pač zato, ker so volivci že lep čas brez avtentične leve stranke.

Gibanje sestavljajo skupine s starejšim in mlajšim članstvom. Zdi se, da je med mlajšimi skupinami več takih, ki se zavzemajo za neposredno demokracijo in radikalnejše spremembe, med starejšimi pa več privržencev strankarskega vstopa v politiko. Pri tem bi bilo najbrž koristno, da bi bile posamične skupine – ki pa seveda nastajajo spontano – generacijsko pisane. Vsekakor je izločanje samo zaradi starosti ali mladosti ozkogledo.

To velja tudi za odnos do posameznikov iz etablirane politike. Če je kdo za alternativce nesprejemljiv zgolj zato, ker je ali je nekoč bil v politiki, gre za čistunstvo in škodljivo, kar lustracijsko držo. Vsakogar je treba pogledati konkretno. Je pa taka izključevalnost deloma razumljiva zaradi diskreditiranosti celotne politične srenje. A tu obstaja majhen paradoks: kot pozitivci ali negativci so lahko res preverjeni samo tisti, ki so že bili v politiki. Za nobenega novinca ni mogoče vnaprej jamčiti, v kaj se bo razvil, če bo postal politik.

Za uspešnost alternative bo ključna njena sposobnost za medsebojno povezovanje. Kako je s tem, bomo še videli. Najslabše bi bilo, če bi se deli alternative tolkli bolj zagrizeno med seboj kot proti etablirani politiki – nekako tako, kot so se v predvojni Nemčiji spopadali komunisti in socialdemokrati in tako pomagali na oblast Hitlerju.

Skratka, če bo alternativa ostala razbita in nesodelujoča, bo dosegla malo ali nič. Če bo nastalo na primer pet približno enako močnih novih, sijajno osamljenih strank, se najbrž nobena ne bo prebila v parlament.

Vendar se zdi verjetneje, da bodo znotraj gibanja nastale ena, dve, tri močnejše skupine, ki jih bo podprla tudi večina drugih. Te vodilne skupine bi morale na volitvah nastopiti kot ena enota. Takšna zveza bi lahko dobila široko podporo volivcev. Uspešen prodor dela alternative v politiko pa bi koristil vsemu gibanju, tudi zunajparlamentarnemu.

Pri tem je jasno, da je alternativna scena tako pisana, da različne skupine različnih dilem nikakor ne morejo rešiti na enak način. Torej bodo ostale različne. Kljub temu so naravni zavezniki.

Protestno gibanje je že doslej doseglo veliko. Spremenilo je javno razpoloženje, odločilno prispevalo k razkroju Janševe koalicije, družba je pretežno sprejela njegovo diagnozo nazadovanja Slovenije. Vendar je šele na pol poti. O tem, ali bo uspešno tudi nadaljevanje, bo med drugim odločalo reševanje nakazanih dilem.

Sedanji položaj je velika priložnost za začetek prenove slovenske politike. Nova, močna in po vsebini ter drži res alternativna stranka (zveza) lahko na volitvah doživi celo zmagoslavje.

Hkrati nosi gibanje veliko odgovornost. Če ne bo izkoristilo sedanjega zagona, ki večno ne more trajati, se bo pokazalo kot neodgovorno, klavrno nedoraslo položaju, velika priložnost pa bo izpuhtela. Potem nam bog pomagaj. Drugi nam ne bodo, boga pa morda ni.