Stranke in gibanje

Jože Vogrinc

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Javna pamet

Kaos v deželi narašča. Preostanek vlade s podporo v vrhu policije in RKC prispeva k temu. Pri izrednih razmerah bi ostal na oblasti, čeprav večina ljudi zahteva njegov odhod. Glavnina političnega razreda s podporo v gospodarstvu, upravi in medijih se že peha za prevzem komande. Po čem ločimo druge od prvih? Po odnosu do protestnega gibanja. Prvi ga deloma priznavajo za nasprotnika, deloma ga poskušajo kriminalizirati in sprovocirati nasilje, da bi ga izolirali od tihe večine in potem zatrli. Odnos drugih do gibanja je dvoumen in raznoroden. To kaže na neenotnost in zato tudi na nesposobnost za hitro in učinkovito delovanje. Zato je zdaj oblast, čeprav je njen vrh okleščen, tudi formalno še bolj skoncentrirana v štabu kakor pred protesti in poročilom KPK.

Odkriti nasprotniki ljudskega gibanja so propagandisti druge republike. So prostovoljni servis ljubljenega vodje, njihove obtožbe gibanja za skrajneže, za protizakonito delujoče ali za naivneže v rokah »komunistov« pa so bolj namenjene že prepričanim kot pa prepričevanju drugače misleče večine. Zbor za republiko se je od svojih začetkov do zdaj s cvetobera razumnikov skrčil na zvesto jedro SDS; drugih je le za vzorec. Stres in Štuhec tudi ne zastopata mišljenja in občutenja večine katoličanov, pač pa kvečjemu dela cerkvenega vrha, vdanega v finančno odvisnost od vladne pušice. Izvršna oblast se gre proti gibanju specialno vojno. Priznava vam pravico do javnega izražanja in vam jo praktično jemlje s strašenjem pred nasiljem, z domišljijsko proizvodnjo levega ekstremizma, s kaznovanjem »organizatorjev«. Ta taktika deli protestnike na dobro mislečo naivno večino in na hudiče v ozadju. Te druge potrebuje, da bi imela pred tiho večino izgovor, da se bojuje z zlom, ko dejansko obračunava z jedrom ljudskega gibanja, predvsem z neizkušenimi, ki so se izpostavili.

Med parlamentarnimi strankami Virantova in Lukšičeva trenutno še mislita, da se bosta okoristili s Klemenčičevo de facto odstavitvijo Janše in Jankovića. Kompromitiranje PS žene nekaj odstotkov najbolj discipliniranih volivcev, ki se imajo za levičarje, v objem Lukšiču. Šušteršič in njegovi, ki so dejansko izpeljali neoliberalni udar na socialno državo, upajo na vrnitev na oblast po volitvah brez zarjavelega bremena sovraštev stare desnice. Ponujajo se kot novi, ideološko neobremenjeni in nekompromitrani (saj so vendar prvi izstopili iz vlade). So idealen partner evropskega vladajočega razreda. Zastopajo tisti del Slovencev, ki ima razmeroma dobre dohodke v zasebnem sektorju in deloma v upravi, a vsaj na prvih volitvah lahko uspešno preslepijo rastoči delež državljanov, ki se ne prepoznajo v delitvi na levico in desnico in verjamejo, da sta »nov obraz« in izstop iz Janševe vlade že nova politika. Ljudsko gibanje je zanje samo zavračanje korupcije. Za ljudstvo so populistični ekonomisti DL pripravljeni zresetirati stroške z državo v nulo, in to (skoraj) zastonj. Boj za socialno državo je boj proti njim.

V medijih se kažejo obrisi novih taktik za demontažo ljudskega gibanja. Opaziti je težnjo, da bi gibanje kar izenačili z intelektualno levico, ki je baje vseskozi podpirala Jankovića.

Strankarski veljaki SD dolgujejo kariero Pahorjevemu oportunizmu. Kot stranka dela uradniškega aparata in kadrov v podjetjih si SD deli trdno bazo volivcev z DL. Njen uspeh napihujejo čez to mejo zdrahe na levici, nazadnje beg glasov od Jankovića. Pri tem ji vedno pomaga tudi protikomunistična histerija desnice. Od gibanja bi v SD radi imeli korist na volitvah, ne da bi si z njim mazali roke. Glavna tarča Lukšičevih očitkov v teh dneh je PS. Rad bi volitve takoj, v PS pa bi jih kar se odložili. Boj med tema dvema strankama odganja večino volivcev, ki hočejo solidarnejšo družbo. Ali je premoč na levi v parlamentu vredna tega? Tako je verjela levica v Nemčiji pred 80 leti.

Poročilo KPK je v položaju, ko je bistvena zahteva ljudskega gibanja poštenost, najbolj zadelo PS, na hitro sestavljeno, raznorodno, neizkušeno koalicijo razočaranih volivcev na levi in čakajočih na uspešnega menedžerja. V Sloveniji po Kanglerju ne moreš voditi ljudi, če verjamejo, da si obogatel nepošteno. KPK je utelesila to vero. Kakor te vere ne bo spodkopal noben dokument iz arhivov v Majerjevih rokah, je tudi ne bi ovrgla zmaga Jankovićevih odvetnikov. Na predzadnjih volitvah nikogar ni zanimal program stranke Zares, zdaj pa nikogar ne zanima, da se hoče PS profilirati kot socialistična stranka. Zahteve protestnikov po odhodu vlade in socialni državi so dovolj blizu levi koaliciji okoli popularnega župana, da zato vsi nasprotniki z veseljem merijo v Ahilovo peto, domnevno korupcijo.

V medijih se kažejo obrisi novih taktik za demontažo gibanja. Upoštevajo že premoč gibanja v javnem mnenju. Opaziti je težnjo, da bi ljudsko gibanje kar izenačili z intelektualno levico, ki je baje vseskozi podpirala Jankovića, in bi tako naredili Zbor za republiko in Odbor za pravičnejšo družbo za nasprotni ideološki »skrajnosti«. Nasproti njima bi se z vso podporo »zmernih« medijev postavili »nevtralni« zastopniki zlate sredine.

To vžge le pri politično slepih. Intelektualci, ki so se izpostavljali že pred lansko jesenjo, so bili vedno kritični tudi do levice. Nevarna pa je delitev gibanja na mlajšo generacijo brez služb in preskrbljeno starejšo. Tako razlagajo prvo besedo, ki jo je dala tribuna Društva pisateljev akterjem iz osemdesetih let, kot izraz nezadovoljstva dela osamosvojitvene elite nad oblastniki in kot prevlado starih nad mladimi v zdajšnjem gibanju.

Idejo o spopadu generacij je treba zavrniti. Razslojeni smo oboji, stari in mladi. Ker so nasploh mladi v težjem položaju, bodo v gibanju res morali prevzeti odločilno vlogo. Nismo pa več v osemdesetih letih. Gre za druge reči: da se kot demokratična socialistična družba organiziramo za izhod iz kapitalizma.