Vodja, domovina, dolžnost

dr. Bogomir Kovač

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Letošnji kulturni praznik je v kratkem času ponudil dve pomenljivi sporočili predsednika vlade, kulturno poslanico ob Prešernovem dnevu in sobotni nagovor protestnikom na Kongresnem trgu. Oboje dodobra razkriva sedanjo ideologijo in politiko janšizma. Kulturna poslanica je razkrila politično kulturo njegove oblasti, nagovor način njenega delovanja. Opletanje s Prešernom se je zapečatilo z zapletanjem o naravi krize, vladnih ukrepih in očitne nezgrešljivosti predsednika. Napad na »levi fašizem« se je spremenil v demonstracijo »desnega«.

Rdeča nit vsega početja Janeza Janše in vladajoče stranke ob razpadanju vlade je gola ohranitev politične oblasti, za kakršnokoli ekonomsko ceno, pri čemer štejeta vsak trenutek in vsak korak. Zato imamo na eni strani vse manjšo in hkrati manjšinsko vlado, na drugi pa neverjetno ihto institucionalnih sprememb in kadrovskih rošad. V preseku obojega bo Janševa vlada v začetku marca povsem zunaj normalnih ustavnih okvirov. Vedno manj ministrov z vedno več ministrskimi vlogami lahko po tej logiki ad absurdum privede do vlade samo s prvim ministrom. Torej mora Janša z novimi ministri slej ali prej v parlament in tu ga čaka zanka proceduralne (ne)zaupnice.

Sobotni nagovor predsednika vlade pa je postregel z drugačnim pristopom. Krizne razmere je sedanja vlada podedovala, pokazala pa je na pravi izhod. Politično pa se je zalomilo, ko naj bi s »slabo banko« in SDH razkrili politično-poslovna omrežja »tovarišijskega kapitalizma«, ki so finančno oropala in pravno ukradla slovensko državo. Ključni kavelj krize in razpada koalicije je torej »bančna luknja«, delo tranzicijske levice in njenih prikritih koalicijskih epigonov (DL, Desus …).

Toda osrednji val zunanjega in notranjega zadolževanja, več kot 20 milijard evrov, se je dogodil v času Janševe prve vlade, med letoma 2005 in 2008. Njegova vlada je tedaj preprečila možno privatizacijo NLB in izsilila kasnejši izstop KBC. Te banke so vodili in nadzirali ljudje iz Janševih političnih logov, z njihovo pomočjo in vednostjo je bilo podeljenih največ »tajkunskih kreditov«. Za nameček pa je pomemben del največjih bančnih dolžnikov povezan s politično desnico (Vegrad, Zvon 1 in 2 …). Vse potopljene zgodbe z Merkurjem, Mercatorjem, Savo in drugimi so bile spočete v okviru Janševe administracije, ob asistenci paradržavnih skladov in Janševih korporativnih jurišnikov. Te danes ponovno vidimo v prvih vrstah novega korporativnega upravljanja, ki utira pot SDH, in tudi začetek konca tudi te zgodbe. Če torej vemo, kdaj in kako smo doživeli osrednji »bančni rop«, pod čigavim političnim vodstvom in s katerimi pomagači, zakaj torej ekonomske laži in politična zavajanja Janše pred množico somišljenikov na Kongresnem trgu?

Dokler bo Janša tako očitno protestiral proti samemu sebi, obstaja upanje, da se bomo rešili. Mi njega in on nas.

Skrivnost leži v reprodukcij in mehanizmu njegove oblasti. In nezavedno ga je Janša razkril, ko je politično ost usmeril v polje »levega fašizma« in »holokavsta«, kamor se zatekajo ulica in vsi, ki nasprotujejo vladi in njemu samemu. Pustimo ob strani intelektualno (ne)moč prišepetovalcev, tako literarnih v petek kot politično-ekonomskih dan pozneje, kajti politična odgovornost je samo njegova. Sobotna strankarska in nacionalna ikonografija, politični besednjak in ideološka manipulacija z dejstvi, demonstriranje politične moči so namreč pokazali, da je »homo fascistus« že zdavnaj tu, med nami. Fašizem je tisto soboto deloval kot diskurzivna metafora, kot politična religija, polna analogij, pa tudi različnosti. Gre za način, kako se pridobiva oblast in ohranja politična moč. In v tem je njegova zgodovina domala večna, tudi v Sloveniji.

Zgodovini na ljubo, politična distinkcija levega in desnega fašizma je nastala v dvajsetih letih 20. stoletja, teoretsko jo je izostrila v tridesetih frankfurtska kritična šola, nove interpretacije je doživela v sedemdesetih. Za Kominterno je bila med vojnama evropska socialdemokracija nosilec »socialnega fašizma«, Mussolini je izhajal iz militantnega krila italijanskih socialistov, hkrati pa je praktični fašizem, tudi po II. svetovni vojni, v Španiji, Grčiji, na Portugalskem, pa v Argentini ali Čilu deloval znotraj desne politične usmeritve. Ne glede na različnosti gre za podoben obrazec manipulacij močnega vodje, nasilnega političnega gibanja in podpore množic. Tu ideologija ogroženosti, politična avtoritarnost in svojeglavi voluntarizem delujejo kot organska celota.

Marsikaj, kar sodi v vulgaren pojem ideologije, kot je neposredna manipulacija množic, smo videli na Kongresnem trgu. Ritualna ikonografija »vodja, domovina, dolžnost« je bila jasna. Politika ogroženost pred krizo, finančnimi trgi in trojko je bila tu. Dobili so »židovski sindrom« v bančni luknji in levih tatovih, ki jih bodo preganjale nove institucije države. Janšizem je tu postal čista ideologija, ki se sploh ne trudi za argumentacijo, ker je ne potrebuje. Zadostuje »Fuhrer befiehl, wir folgen«. Potem je sledil Volk/Gegenvolk, ki je za Janševe pomenil manifestacijo komunistične zarote, dejansko pa je civilna družba pokazala vrhunec dostojanstvene neposredne demokracije.

Janša ima v nečem prav. Problem fašizma je še vedno živ, zgrešil je zgolj pri predmetu in subjektu analize. V teh krajih je imel tako bonapartistične kot kleronacionalistične temelje, pomeni grožnjo tako demokraciji kot tudi tržni družbi. Toda dokler bo Janša tako očitno protestiral proti samemu sebi, obstaja upanje, da se bomo rešili. Mi njega in on nas.