Pravica enega
V začetku januarja je ustavno sodišče zavrnilo za pretežni del prebivalstva nepomembno pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti. Pobudnica je izpodbijala zakonsko ureditev, ki izključuje samske ženske iz kroga upravičencev do zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Gre za znameniti zakon o OBMP in eno najkrivičnejših odločitev, kar jih je prebivalstvo sprejelo na referendumu, ko je z glasovanjem (oziroma neglasovanjem) ženskam brez partnerjev odvzelo pravico do oploditve le zato, ker so – samske. Slovenija je država grdih potez večine do manjšin, od izbrisanih naprej.
Pobuda je bila vrhunsko sestavljena. Pobudnica je v njej pojasnila, da ni poročena in da ne živi v zunajzakonski skupnosti. Njena pravica do umetne oploditve pa je v zakonu pogojena oziroma omejena s pisnim soglasjem moškega. Toda če ne bi imela zdravstvenih težav z naravno oploditvijo, njena pravica do svobodne odločitve za rojstvo otroka ne bi bila odvisna od njenega zakonskega statusa. In v tem je izjemnost pobude – in v tej točki bi napredno ustavno sodišče brez dvoma stopilo na njeno stran. Vidite, kje se zgodi diskriminacija? Ne v obstoju moškega, ampak v njenih težavah. Diskriminirana je zaradi nezmožnosti same.
Seveda je bilo vnaprej verjetno, da bo ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnica ni izkazala zadostnega pravnega interesa, in jo zavrnilo. Žal je to tudi naredilo. A ne samo to. Grozljiva je argumentacija. Ustavno sodišče je v odločbi zapisalo zelo nenavadno stališče: »Pobudnica ni izkazala, da se nahaja v položaju, v katerem je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek umetne oploditve.« Ustavno sodišče torej pravi, da bi morala začeti postopek umetne oploditve in nato prinesti izjavo ginekologa, da je to zanjo edini način zanositve. A pobudnica ravno do tega ne more priti – ker je že vnaprej po zakonu samodejno izločena, saj je samska ženska. Pri čemer je to najhujša diskriminacija: parom, ki začnejo postopek umetne oploditve, ni treba dokazovati, da je to edini način oploditve – preprosto zato, ker je to neumnost, saj razen res redko naravne zanositve ni mogoče izključiti. Ni ginekologa, ki bi to napisal. Z drugimi besedami: samski ženski že zakon preprečuje, da bi lahko izkazala ta pravni interes. Zakon je že sam po sebi zanka, ustavno sodišče pa jo je še podvojilo, naredilo absurdni kavelj.
Da je trenutna sestava ustavnega sodišča dejansko ogledalo stanja izvršne in zakonodajne oblasti, smo videli v več njegovih odločbah. Referendumske so dovoljšen dokaz. Raven razmišljanja v politični eliti prav seva skozi njegove odločbe, vse njeno nazadnjaštvo in pritlehna topost. V resnici je prav to nazadnjaštvo, nezmožnost dobrohotnosti, veličine moči v odnosu do posameznika, kazalec prosvetljenosti sodnika ali oblastnika. Kdor se je kdaj lotil branja odločb evropskega sodišča za človekove pravice, je ostrmel prav nad širino, ki razkriva njegove člane kot intelektualce, ki sledijo Človeku, njegovim potrebam, in ki so zmožni v javni obrazložitvi citirati – kot pravno utemeljitev – Françoisa Rabelaisa. A to ne velja le za sodišče za človekove pravice, po zmožnosti videti enega človeka in njegov položaj, njegovo stisko, se sodobne države razlikujejo od nazadnjaških.
Seveda ima Slovenija tudi svoje trenutke, na katere smo lahko ponosni. Tudi ustavno sodišče, na primer v prejšnji sestavi, ko je razsojalo glede izbrisanih. Šlo je za Velika besedila. In na drugi strani imajo tudi razsvetljene države svoje slabe trenutke. Vendar gre za to, da se v ključnih primer in trenutkih vedno znova oglasijo nekakšna intelektualna jedra in prevzamejo razpravo. Toda za to morajo imeti tudi prebivalstvo, ki jim zna in zmore prisluhniti. Kot je ustavno sodišče le odsev politike, tako je politika odsev nas samih. Tisti zgoraj so nazadnje tisti mi, ki jih v sebi nočemo videti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.