Bolgarija, moja dežela

Vlado Miheljak

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Dva leva

Potem ko so državo zajeli množični protesti zaradi podražitev elektrike, je odstopila celotna bolgarska ministrska ekipa s predsednikom vlade na čelu. »Ne bom sodeloval v vladi, pod katero policija tepe državljane,« je ob oznanitvi odstopa dejal premier. … In še: »Ne morem gledati parlamenta, obdanega z ograjami.«
— Bolgari imajo čudne balkanske, nam, Srednjeevropejcem, tuje manire. (24 ur POP TV, 20. 2. 2013)

»Ne vem, zakaj bi moral predsednik vlade imeti uvid v to, kdo bo tajnica ali vratar ali voznik. Šli smo predaleč.«
— Karel Erjavec je kar naenkrat ugotovil, da ima premier čudne navade.

Kako bi šlo stopnjevanje gnusobe v politiki? Gnusno, še bolj gnusno, navdušujoče. Po vsem, kar se dogaja, je gnus preprosto prešibko čutenje. Ne zajame vseh razsežnosti pomena. Kajti dejstvo, da Janša preprosto ne odide, kljub temu da je izgubil zaupanje javnosti, da je izgubil parlamentarno večino, da ga razgaljajo protikorupcijski procesi, da sta izpisani poročili protikorupcijske komisije hudo obremenjujoči, je že prav fascinantno.

V evropskih demokracijah ni prav veliko primerov, da bi politik, ki v celoti izgubi legitimno oblast, vztrajal. No, Poljaki znajo povedati pikantno zgodbo, kako legendarni Lech Wałęsa, potem ko je izgubil proti levemu kandidatu Kwaśniewskemu, ni bil zmožen sprejeti poraza, zato se je, namesto da bi pospravil kabinet, zaprl v zatemnjeno predsedniško sobano. Ko so videli, kaj se dogaja, so menda prišli ponj prijatelji iz disidentskih časov in mu rekli, da je čas za odhod. Ogorčen jih je vprašal, mar ne vidijo, da so komunisti spet prevzeli oblast. Prijatelj mu je odgovoril: »Že, že, a tokrat legalno.« A so ga po nekaj urah le nekako spravili iz kabineta.

Prav ta prilika razkriva temeljni Janšev problem. Janša nima nobenega prijatelja ali iskrenega svojca, ki bi mu upal ali znal predočiti realno situacijo. Je žrtev lastne zarote. Okrog sebe je sistematično gradil okolje slepih, nekritičnih slednikov, vernikov in sedaj mu nihče ne more, ne upa, ne zna pomagati. Zadeva dejansko dobiva klinično dimenzijo. A to ne more biti tolažba ali opravičilo, kajti največji slovenski domoljub je vzel lastno deželo za talca. Škoda, ki jo povzroča, ne narašča v mesecih, ampak v dnevih in urah. Zato bi ga bilo čim prej treba odpeljati tja, kamor sodi. A kdo bo to storil? Njegovi verniki gotovo ne. Naravno bi bilo, da se tega loti opozicija, ki je po parlamentarni logiki prav zato v parlamentu. A tu nastane problem. Katera opozicija? Morebiti Pozitivna Slovenija, ki je najmočnejša parlamentarna stranka? Ali socialdemokrati, ki imajo ta čas največji potencialni domet? Težko. Ti dve stranki nista rešitev sedanjih zagat, ampak šele zares problem. Če bi delovali racionalno, bi bil Janša že preteklost. Njuno prerivanje, preračunljivost, nespodobna nenačelnost ohranjajo škododelnika pri življenju. Lukšič se noče pogovarjati z Bratuškovo, ker da še niso razrešili Jankoviča vseh funkcij v stranki, a hkrati brez težav sodeluje ne le s SDS, ki ni razrešila Janše, ampak celo brez problema sedi zraven Janše na pogovoru pri Pahorju. Sicer pa je tako ali tako nesmiselno zahtevati od PS, naj odstavi Jankovića, ali od SDS, naj odstavi Janšo, saj dejansko lahko onadva odstavita njiju – namreč, svoji stranki.

Po drugi strani pa Bratuškova ne izrazi (vsaj do trenutka, ko to pišem) nedvoumnega stališča do SD-jeve interpelacije superministra Turka. Svojo taktično zadržanost oz. preračunljivost upravičuje s argumentom, da bi morali pozvati k odstopu premiera in celo vlado, ne le ministra. Kar je sicer res, a če je interpelacija na mizi, nima in ne more imeti ne Bratuškova ne PS prav nobenega manevrskega prostora za pomisleke. Kajti, ali je bilo vse preteklo negativno ocenjevanje Turka neverodostojno ali pa je sedanja taktiziranje nedostojno politično kalkuliranje. Da je postopek procedure predolg, je slab argument, ker lahko s konstruktivno nezaupnico kadarkoli prehitijo interpelacijo.

In ravno ko to pišem, je prišla v javnost špekulacija, ki ni potrjena in ne zavrnjena, da se preigrava ideja, da bi Bratuškova postala mandatarka. Prepozno! Prepozno, da bi po običajnem postopku parlamentarne aritmetike sestavili koalicijo in izbirali mandatarja oz. mandatarko, potem ko je v javnosti bolj ko ne dosežen konsenz, da rabimo prehodnega mandatarja, ki bo za kratek mandat do predčasnih volitev prevzel vlado, da se zaustavi škoda, ki jo dela premier in nadomestni finančni minister(!) Janša. Če torej je Bratuškova, ki bi lahko bila v normalni situaciji morda solidna predsednica vlade, resnično v igri, to pomeni, da se bodo stranke, raje kot reševanju problemov, posvetile trgovini in kupčkanju. To ne bi bila koalicija za rešitev Slovenije, ampak koalicija za rešitev političnih glav. Že vnaprej lahko predvidimo, kako se bo kabinet sestavljal.

James Walston, politolog z Ameriške univerze v Rimu, je pred dnevi v nekem intervjuju rekel, da »… Italija ne more postati normalna, kakor je večina evropskih držav. Cvete korupcija, že dolgo ne obstaja adekvaten levosredinsko blok in tudi ni normalnega desnosredinske bloka, ker Berlusconi ni normalen šef stranke«.

Samo dve besedi zamenjamo, pa dobimo odlično diagnozo politične Slovenije.