Enotni v vodi

dr. Bogomir Kovač

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Evropska direktiva o vodah vznemirja domače politike in javnost. Varovanje vode kot skupnega dobrega, trajnostni razvoj in participativna demokracija očitno temeljito razgaljajo neoliberalno logiko tržne privatizacije in liberalizacije. Nenadoma je sicer razklana slovenska politika enotna. Voda ne sme postati tržno blago, voda je »nacionalni interes«. Toda kje so meje skrbi za družbeno skupnost, do kam seže privatizacija, kdo stoji za sedanjo hipokrizijo glede pitne vode?

Ugledni poslovni časopis Fortune je pred časom vodo imenoval »nafto XXI. stoletja«. Kdor bo obvladoval dragocene vodne vire, bo imel osrednjo ekonomsko in politično moč. Zato posli z vodo postajajo tako privlačni za globalne korporacije in lokalni biznis. Svetovna banka napoveduje, da bosta leta 2030 dve tretjini svetovnega prebivalstva trpeli pomanjkanje vode, vse več ljudi ima na razpolago vse slabše vodne vire.

Igra številk je že danes zastrašujoča. Več kot 1,7 milijarde ljudi ima težave s čisto vodo, med njimi je 440 milijonov otrok in skoraj dva milijona na leto jih zaradi tega umre. Pomanjkanje in slabo upravljanje vode je vedno bolj odvisno od ekonomske neenakosti in politične porazdelitve moči. Tu tiči razlog, da je zadnjih 30 let voda postopoma dobila mednarodni status človekove pravice (2002), hkrati pa je vse bolj postala tržno blago (Dublin, 1992). V tem precepu SB in MDS že 20 let sistematično ponujata tudi rešitev, privatizacijo vodnih virov in tržno liberalizacijo vodnega biznisa (glej WRG 2030).

V preteklosti je bilo gospodarjenje z vodo večinoma v zasebnih rokah, XX. stoletje je prineslo obrat. Voda je politično postajala vse bolj javna dobrina, večino vodnih virov je upravljal javni sektor. Privatizacijski val se je začel z doktrino neoliberalizma v drugi polovici osemdesetih let. Thatcherjeva je radikalno privatizirala vse britanske vodne vire, Francija je vodni biznis razdelila med dve veliki mednarodni družbi (Veolia in Suez), ZDA imajo več kot 2000 družb v javno-zasebnem partnerstvu. Privatizacijski programi danes zajemajo 64 držav, vključujejo pa privatizacijo vodnih virov, pa tudi infrastrukture ali zgolj distribucije.

Privatizacija upravljanja voda (koncesije) je pogosto prvi korak k celoviti privatizaciji vodnih virov. V britanskem modelu so privatizirani viri in tudi upravljanje teh virov, francoski model ohranja vodo kot javno dobrino, privatizirajo in tržijo zgolj vodne storitve. Razvnela se je tudi bitka za teoretsko in empirično interpretacijo glede koristi in škode privatizacije. Upravljanje voda je povezano z rentami in monopoli, oboje navadno zvišuje cene in prinaša ekstraprofite. Vsaka privatizacija te dileme zgolj zaostri in konča na škodo javnega dobrega in družbene skupnosti.

Odločitev, da Slovenija ohrani primat javnega sektorja nad zasebnim, je smiselna, toda brez resne reforme tega sektorja nezadostna.

Navzkrižne študije dokazujejo, da ni razlike v ekonomski učinkovitosti zasebnih in javnih vodnih družb. Toda zasebni vodni biznis investira več in ima višjo kakovost storitev, javne družbe pa so cenejše in socialno ugodnejše. Obsežne privatizacije vode ne spremljata zadostna regulacija in nadzor. Vendar pa tudi javni sektor ni vedno družbeno odgovoren, premalo je transparentnosti in demokracije.

Gordijski vozel koristi javnega ali zasebnega upravljanja ostaja v precejšnji megli. Zato je bolj odločilno, kdo in kako določa pravila igre, pod katerimi potem delujejo javni ali zasebni lastniki ter operaterji vodnih sistemov. Pomembno je, da zagotovimo pravico za enakopraven in čim pravičnejši dostop do kakovostne vode. Vsekakor potrebujemo močan nadzor nad gospodarjenjem z vodo in potrebno družbeno odgovornost za socialne potrebe ljudi.

Evropska direktiva sicer ne pomeni privatizacije, zahteva zgolj odpiranje trga za globalne evropske koncesionarje. Privatizacija oskrbe z vodo še ni privatizacija njenih virov, toda nesporno vnaša velika tveganja. Za sedaj so najbolj ogrožena monopolizirana lokalna javna podjetja, kasneje tudi celoten javni vodni sistem. Dejansko so meje med privatizacijo distribucije, infrastrukture in samih vodnih virov nazadnje zabrisane, odvisne od kakovosti pogodb, regulacije in moči. V tej igri interesov so za sedaj zmagovalci mednarodni kapital in globalne korporacije, poraženci pa lokalne skupnosti in države. Privatizacija vode je šolski primer najhujše tržne napake, ko velikemu zasebnemu biznisu podelite monopolni položaj.

Slovenija je bogata z vodami, toda revna s poslovno sposobnostjo in pametnim javnim menedžmentom. Slovenske sisteme s pitno vodo obvladujejo občine in 32 družb, večinoma lokalnih javnih podjetij. Ko bomo obnavljali koncesije, bomo prisiljeni odpreti trg. Rešitev je zato razmeroma jasna. Vodni sistemi, zlasti pitna voda, ostajajo v javni lasti, koncesije zadevajo zgolj distribucijo in infrastrukturo. Koncesije morajo biti razmeroma kratke, vsebujejo naj jasne zahteve glede obnove in širitve infrastrukture, določajo naj nadzor cen in kakovosti. Več potencialne privatizacije zahteva preprosto več državne regulacije, več korporativne moči več demokratičnega nadzora ljudi na lokalni ravni.

Voda je preprosto javna dobrina, ker je temelj obstoja vsega življenja na planetu. Odločitev, da Slovenija ohrani primat javnega sektorja nad zasebnim, je smiselna, toda brez resne reforme tega sektorja nezadostna. Sicer bo tudi pri nas voda postala klasičen primer »tragedije skupnega«.