Naskok?

Janko Lorenci

22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Kolumna

Vlada Bratuškove je, upajmo, dobesedno prehodna vlada, v smislu, da bo vladala do morda prelomnih volitev, s katerimi bo na politično sceno stopila nova alternativna stranka (zveza) in sprožila proces spreminjanja politike, elit, družbe. Videli bomo, ali bo sedanja vlada ta prehod otežila ali olajšala.

Vsekakor je dobro, da sta Janša in SDS odslovljena. To še ne pomeni, da bo odslej vladal zadovoljen mir. Nova vlada začenja v objektivno zelo težkem položaju. Toda če bo delala dobro, ga lahko dokaj normalizira. To ni misija nemogoče. Vendar bodo gospodarstvo, sociala, politični položaj … v vsakem primeru ostali krhki in nestabilni.

Sodeč po ministrskih imenih je kakovost vlade tako tako. Mnogi povabljenci vanjo niso hoteli – zaradi krize, problematičnosti koalicije, protestov, ki se bodo verjetno nadaljevali, pa tudi zaradi lastne komoditete in dobrih sedanjih zaslužkov. Poimensko povprečna sestava vlade pa sama po sebi še ne pomeni veliko. Pahorjeva ekipa je imela precej zvenečih imen, a je klavrno končala. Uspešnost vlad je zelo nepredvidljiv seštevek njihove kakovosti, koalicije, zunanjih okoliščin … Povprečnejša ko je ekipa, več je odvisno od premiera.

Ta vlada ne bi nastala, če se ne bi tri njene članice bale, da jih bodo predčasne volitve izgnale iz parlamentarnega raja. Sestavljena je iz delov Pahorjeve in Janševe vlade plus zajetnega deleža Pozitivne Slovenije. To je torej izjemno pisana združba. Domet take vlade praviloma ne more biti velik, čeprav za tisto, za kar naj bi se dogovorila, ne bi smela imeti težav v parlamentu.

Na splošno to ni vlada velikih pričakovanj. V tem se skriva nekaj njene potencialne trpežnosti. Prinesla naj bi konec grobih janšizmov, nenehne histerije in ozračja izrednih razmer. To je psihološki vidik, zelo pomemben, a ne odločilen. Odločujoči bodo napovedani zasuk ekonomske politike proč od Janša-Šušteršičevega pretiranega zategovanja pasu in rezanja, sanacija bank, konec ravnodušnosti do umiranja podjetij, opustitev razprodaje državnega premoženja itd.

Nova vlada naj bi torej ustavila psihološko, ekonomsko, socialno nazadovanje, mrzlični kaos Janševe vladavine, in prinesla več pravnosti ter splošno umiritev. Nihče pa ji kljub obvezni retoriki o dobrih namenih v korist ljudstva ne pripisuje, da bi lahko prinesla naglo okrevanje ali začela resno spreminjati »sistem«, ga pomikati k večji družbeni solidarnosti in pravičnosti.

Nova oblast preprosto ni takega profila, da bi lahko začela usmerjati Slovenijo na novo pot. To najbrž velja tudi za premierko. Vsa etablirana politika, tudi levica, je prežeta z neoliberalno miselnostjo, klientelizmom, samozadostnostjo politike. Tako se nezaupanje do stare vlade nujno prenaša tudi na novo, nekoliko zmanjšano, a vendar. Vlada ostaja v očeh večine javnosti del diskreditirane stare politike, ki se med seboj v nekaterih pogledih sicer razlikuje, kot celota pa brani status quo in išče izgovor za to v prisilah krize.

Kljub temu še zdaleč ni vseeno, kako bo delovala ekipa naše prve premierke. Če bo izpeljala normalizacijo in umiritev, ki se od nje pričakujeta in sta v njeni moči, bo koristna. Lahko pa smo seveda radikalni in jo jemljemo zgolj in izključno kot podaljševanje oblasti zdrajsane stare politike, kot goljufiv manever. Gledano tako, bi bilo treba neusmiljeno tolči po njej, se ravnati po logiki čim slabše, tem boljše, saj bi potem staro politiko na volitvah zanesljiveje in prej zamenjala oziroma se ji pridružila nova, alternativna.

Toda tak pogled je dogmatičen in škodljiv. Kajti če bo sedanja oblast delovala slabo, bo že hudo načeto ekonomsko-socialno tkivo Slovenije še dodatno poškodovala. Potem bo njena naslednica (v kateri bo morda tudi nova alternativna politika) prevzela državo v še slabšem stanju in bo prisiljena vleči za ljudstvo še trše poteze.

Strategija čim slabše, tem boljše je makiavelistična in tudi butasta, saj se v njej nujno že skrivajo zametki prihodnjega lastnega poraza. To je sicer značilna Janševa strategija.

Zato upajmo, da bo nova oblast vladala dobro in ustavila drsenje Slovenije proti prepadu. Nezadovoljstvo s politiko kot podlaga za preobrat na naslednjih volitvah bo tako in tako ostalo; kriza se bo nadaljevala, odpor do etablirane politike je kljub Janševemu strmoglavljenju globoko zasidran in omogoča vzpon alter stranke (zveze) – če le alternativa ne bo onemogočila same sebe.

Bratuškovi lahko torej zaželimo čim več zdravilnih potez in čim manj zavajanja ljudstva s krizo kot izgovorom za zgrešeno ali neoliberalno obarvano ravnanje. Stvar alternative in medijev je, da tako zavajanje sproti razgaljajo.

V prihodnjih mesecih bo napeto opazovati dogajanje na dveh terenih: na alternativni in stari politični sceni. Oboje bo enako pomembno in deloma soodvisno. Prostor za alternativo na volitvah, kadarkoli že bodo, bo najverjetneje ostal približno enako širok, kot je zdaj, torej velik. Sporočilo mariborskih županskih volitev je dvoumno, scela pa za alternativo spodbudno.

Njen uspeh bo zelo odvisen že od njenega sedanjega in prihodnjega ravnanja – njene prepirljivosti, izključevalnosti, razbitosti, šibkega občutka za realnost oziroma nasprotij teh slabosti. V razmerju do nove vlade bi morala biti alternativa trda in jasna, a tudi niansirana – kritičnost in nezaupljivost sta nujni, slepo naskakovanje oblasti kar počez pa prej škodljivo kot koristno. Vsaj toliko bodo pomembni tudi lastni predlogi, oblikovanje lastnega profila in zavest, ki je je najbrž že danes poln Fištrovec: težka bo.