Bližnjice

Janko Lorenci

29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Kolumna

Noge rade plešejo, hodijo, tečejo, skačejo, zlezejo v prekrižan položaj in z razposajenimi nameni tudi na druge noge. Vse mogoče počenjajo. A najraje od vsega si skrajšajo pot – uberejo bližnjico.

Glede tega so tako rekoč samostojne, to je močnejše od nas. Ni ga človeka, ki ne bi zavil po bližnjici čez lepo trato, prečkal cesto ob zebri ali kar med dvema prehodoma ali že kadarkoli in kjerkoli zavil z glavne poti tako, da si jo skrajša, pa čeprav le za milimeter. To je ena najbolj značilnih značilnosti človeka. Humanoidne robote bodo glede zaželene podobnosti s človekom testirali prav z njihovim instinktom za bližnjice. Robot brez njega bo zmlet v staro železje.

Fenomen bližnjic govori o mnogih plasteh človekove narave – o njegovi anarhičnosti, njegovi racionalnosti, komoditeti, iznajdljivosti, tekmovanju s časom. In tudi o tem, da rad kvari ali uničuje tisto, kar sam gradi v potu svojega ali tujega obraza.

V tem pogledu lahko bližnjični instinkt delimo na škodljive in koristne oblike. Slabo je na primer, če imajo to nagnjenje močno razvito tankisti, vozniki težkih tovornjakov, piloti, pa tudi osebe, ki vodijo druge osebe (menedžerji, politiki, mnenjski voditelji …). Koristne so lahko na primer bližnjice računalničarjev, gorskih vodnikov, taksistov itd. Nekatere bližnjice so hkrati koristne in škodljive, zgleda za to pa se trenutno ne spomnimo, toda do njega gotovo vodi kaka bližnjica. No, morda je lahko tak primer klofuta kot vzgojno sredstvo ali način za pridobivanje avtoritete, ki pa lahko prinese zelo različne posledice. Oklofutani radi klofnejo nazaj, takoj ali čez čas.

Mnoge bližnjice niso ravno racionalne. Tak je denimo tekač, ki si zastavi, da bo pretekel 10 kilometrov, potem pa med tekom zavije na vsako od možnih bližnjic. Če se tega zaveda, lahko postane protagonist tragikomedije: razum ga žene naravnost naprej, noge pa v bližnjice na levo in desno. Takega nesrečnika spoznate po značilnem vijugastem, ovinkastem gibanju. Nauk: včasih je možgane, čeprav veljajo za vrhovni organ, bolje izključiti in ubogati noge. Nog ne moremo odpeti, noge so poštene, vedno hočejo po najkrajši poti in v ovinkarjenje jih prisilijo šele zvijačni možgani, zmeraj polni nesrečnega iskanja različnih možnosti.

Iz povedanega je očitno, da bližnjice niso samo fizične. So tudi psihološke, družbene in še kakšne. Te vrste bližnjic so običajno pomembnejše od fizičnih, nekatere prav dramatično.

Primer: dobro vince, razni praški, tabletke in podobne substance so bližnjica do stanja ugodja. Težava je v tem, da ubiranje teh bližnjic prinaša vedno manj ugodja, hkrati pa nevarnost, da postaneš njihov ujetnik. Ali pa bolj zapleten primer: napredujoče tehnologije so bližnjica do manj napornega, manj umazanega, nevarnega itd. dela. Toda včasih so tako učinkovite, da ljudje nazadnje ostanejo sploh brez dela, to pa jih onesreči. Koristi od tega seveda nima bližnjica, se pravi tehnologije same, ampak njihovi lastniki.

Podobno je oster, po volčji naravi človeka urezan kapitalizem bližnjica do splošne blaginje, nam gostolijo naši šušteršiči, masteni, zakrajški in drugi neoliberalci – pot do sreče in zadovoljstva vodi preko mikastenja vseh proti vsem in bogatenja bogatih, ki se menda na koncu zliva v solidno blaginjo vseh. Ta bližnjica, to brcanje v srečo, je kljub krizi v rabi po svetu in pri nas; videli bomo, ali tudi Bratuškovo noge srbijo, da bi jo ubrala. To bi bilo slabo in bi jo teplo, kajti ta bližnjica ima napako, da velika večina ljudi obljubljane mane ne čuti, je zato slabe volje in jo mika druga bližnjica – Revolucija.

Skratka, bližnjice so lahko kočljive, celo nevarne. Z ustvarjeno bližnjico pohojena travica si bo že opomogla, ta ali ona bližnjica – denimo kratka vojna kot bližnjica do trajnega miru – pa lahko do smrti potepta množice ljudi.

Vendar jih neutrudno iščemo naprej, celo za bližnjicami do bližnjic stikamo. Taki smo pač. Taki smo med drugim zato, ker se nam zdi, da nam zmanjkuje časa. Bližnjice ubiramo tudi ali predvsem zato, da bi hodili, tekli, živeli čim več časa, deloma prihranjenega tudi z bližnjicami. V tem prizadevanju so noge in možgani složni.

In tako živimo čedalje dlje – in čedalje manj. Kot je znano, se naš (subjektivni) čas zgošča in pospešuje, čeprav ure tiktakajo enako kot pred tisoč leti. Z industrijsko revolucijo se je delovni in prosti čas ločil, zdaj spet postaja eno. Z digitalno revolucijo in vedno bolj storilnostno družbo smo vedno bolj zasipani z množico vsiljenih in samonaloženih obveznosti, dogodkov, informacij; zakonske zveze, prijateljstva in službe trajajo manj, vsako sekundo smo dosegljivi za vse, kar naprej se moramo, vsaj dozdevno, odločati med množico izbir. Zahodni ljudje čutimo, da temu tempu nismo kos, da se čas krči in da se nam torej konec bliža hitreje. Ta mrzličnost, ta odsotnost stalnosti, predvidljivosti in neke elementarne umirjenosti velja tudi za družbo, ne samo za posameznike. Na delu kot da so procesi, ki so nam ušli iz rok.

To med večino, vključeno v vsakdanji pogon (nasilno izključeni, na primer brezposelni, bi se radi vanj v glavnem vrnili), zbuja nelagodje in hrepenenje, da bi skočila s prehitrega vlaka. Od tod individualni pobegi, ki pa jih histerični, spačeni sistem zlahka prenaša, celo koristijo mu, saj zbujajo videz svobode. Od tod začasni odhodi posameznikov v samostan, od tod slow food, odpoved televiziji, izključevanje gsmjev itd. Krepi se želja po izstopu, poigravanje z mislijo, da bi bilo namesto bližnjic bolje iskati daljšnice. Daljšnice do več miru in zložnosti.

Poznate kako bližnjico do njih?