Ponarejevalci izobrazbe

Jože Vogrinc

22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Javna pamet

Kot univerzitetnega učitelja me to, da je branje končnih izdelkov študija naenkrat postalo nacionalni šport (s katerim se brez zadržkov ukvarjajo tudi taki, ki nikoli v življenju niso preštudirali nobenega univerzitetnega gradiva), obenem zabava in jezi, skrbi in veseli.

Zabava me, ker je v vsakdanjem življenju zelo težko doseči, da bi študent sploh prebral kaj, kar ni na netu ali kar je daljše od deset, dvajset strani. Naenkrat pa se podmladki strank in prekarci njihove propagande poglabljajo v vsak posamezni stavek diplome, magisterija, doktorata. O, zlati vek! Zdaj muzam kranjskim pride!

Moti pa me, ker jih vsebina in kakovost napisanega sploh ne zanimata. Iščejo šibke točke svoje politične tarče. Da je nekdo ponaredil dokument o svoji izobrazbi ali da je goljufal pri pisanju ali da mu je šola priznala izobrazbo za izdelek, ki si tega ne zasluži – vse to je v družbi, ki bi rada temeljila na znanju, nesprejemljivo za vse, ne glede na prepričanje ali stopnjo izobrazbe. Soglašamo, da to ni prav, zato je dokazovanje goljufij legitimno in učinkovito orožje v političnem boju in spopadanju mnenj. Vendar je dokazovanje zelo zahtevno, zamudno specialistično delo, ki se ga ne more lotiti kdorkoli, ki ima za to pol ure časa. Ker lahko komu uniči kariero, je tudi zelo odgovorno.

Tu se začne resna skrb. Politični tabloidi brez težav vnaprej razglasijo za plagiat delo, ki ga niso prebrali. Četudi so ga dali prebrati komu, ki ga štejejo za usposobljenega, ni nujno, da je zares usposobljen. Če je usposobljen, je še vedno mogoče, da svoje mnenje podredi političnemu ali zasebnemu interesu. Predvsem pa je mogoče, da ga namenoma ali zaradi malomarnosti in neznanja medijski in strankarski naročnik presoje narobe razume. Če domnevni strokovnjak, denimo, meni, da je diploma slaba, iz tega ne sledi niti da ni izvirna niti da je prepisana (to dvoje namreč ni kar isto!). Najslabše pa je, da medijski linč domnevnih plagiatorjev neupravičeno zbuja počezen, splošen dvom o kakovosti študija na slovenskih univerzah.

Doktorat, ki pretresa filozofska besedila, je lahko sestavljen iz skoraj sto odstotkov navedkov, pa bo še vedno izjemno izviren, če celoto pojasni na izviren način, z novo tezo.

Kljub temu me veseli, da smo primorani kakovost študija pretresati pred javnostjo. Če se tega lotimo premišljeno in odgovorno, to ne more biti slabo za kakovost končnih izdelkov študija. Za univerzo in za zaupanje ljudi vanjo bi to moralo biti dobro.

Da bi laiki razumeli presojanje kakovosti diplom, magisterijev in doktoratov, moramo najprej razjasniti, kaj je dejansko plagiat. Za začetek je dobro razlikovati, ali gre za neizvirno in zanič napisano delo ali za ponaredek. Pomagajmo si s pop godbo! V njej mrgoli pesmi, ki so jih avtorji napisali sami, a poslušalcem ne prinašajo niti trohice novega, neznanega, zanimivega. So reciklaža. To, da se je avtor potrudil tisočkrat slišano iztrgati iz lastne duše, ni zagotovilo niti izvirnosti niti kakovosti. Plagiat pa je, če je nekdo v besedilu kot rezultat svojega dela zavestno predstavil take rezultate dela drugih, ki so pomembna sestavina njegovega lastnega dela in so zato ključni pri znanstveni presoji, ali si je zaslužil stopnjo izobrazbe, za katero se poteguje.

Pri zadnjem stavku se je treba ustaviti in dobro premisliti problem. Plagiatorstva ni mogoče zanesljivo dokazati ali ovreči – kot si napačno razlagajo ljubitelji informatike, med njimi tudi kakšen profesor – kar z računalniškim programom, ki vam bo pokazal, ali se posamezni deli besedila dobesedno ujemajo z (na spletu dostopnimi) odlomki objavljenih besedil. Recimo, da se. V tem primeru je treba vedeti, da obstajajo velikanske razlike med različnimi tipi na primer doktoratov glede tega, koliko besedila je v njih lahko bolj ali manj identičnega z odlomki iz že objavljenih del. Doktorat, ki pretresa filozofska besedila, je lahko sestavljen iz skoraj sto odstotkov navedkov, pa bo še vedno izjemno izviren, če celoto pojasni na izviren način, z novo tezo. Plagiat je le, če si prisvaja tujo argumentacijo. A v tem primeru je dovolj za neizvirnost to, da avtor kot svoj domislek ponuja eno samo ključno tezo! Če obrne besedilo teze malo drugače, da ga program ne bo prepoznal, bosta usposobljen mentor in komisija za oceno tujo tezo še vedno brez težav prepoznala in izdelek zavrnila.

Diploma ali doktorat je neizvirno delo, ne da bi bilo plagiat, če ponavlja stvari, ki na ravni izobrazbe, za katero se kandidat poteguje, veljajo za splošno znane. V vedah, ki obravnavajo besedila, pa lahko imamo opravka s plagiati, ki so skoraj v celoti prepisani, a so besede obrnjene tako, da jih računalniški program ne prepozna. Spet drugod lahko pisec povzema dolge odlomke iz besedil, ki so splošna ali skupna last ali pa se nanašajo na delo, pri katerem je sodeloval. V takih primerih identičnost odlomkov ne dokazuje plagiatorstva, četudi vir ni naveden – izvirnost se presoja po drugih sestavinah besedila, in sicer po tistih, kjer avtor razvija teze o snovi, vsebovani v obravnavanih dokumentih.

Predvsem iz vsega skupaj sledi, da za slabo kakovost diplom, magisterijev in doktoratov ni kriv avtor, marveč sta kriva mentor, ki dela ni zavrnil, in komisija, ki je sprejela delo in zagovor. Prav nič ni narobe s tem, da je širša javnost pozorna na kakovost dela univerzitetnih mentorjev in komisij. Še posebej pozorni bi morali biti na kakovost izdelkov vseh javnih in še zlasti vseh zasebnih šol, ki živijo od šolnin, se pravi od prodajanja stopenj izobrazbe, in so zato do izdelkov svojih študentov bistveno manj kritične od klasične javne univerze. Ponarejevalci izobrazbe so skriti med njimi. Za plagiat kot goljufijo je seveda vedno kriv goljuf sam. Šola pa je kriva, ker goljufije ne prepozna. To je, žal, le ena izmed oblik slabega dela univerzitetnikov.