Nova občutljivost?

Janko Lorenci

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Kolumna

Zaradi pritiska od spodaj je odstopil Kangler, pred kratkim pa kratkoživi minister Maher; stranke so izključile nekaj sumljivih poslancev; vrstijo se razkritja črnih gradenj od lop do gradov; padla sta Janša in Janković, prvi ni več premier, drugi ne predsednik stranke. Pravosodje dobiva prve zobe in si skuša pridobiti novo avtoriteto.

Pred nami kot da vstaja nov pojav, neka nova občutljivost – natančneje rečeno šibkost – zlasti politike. Nova občutljivost ni podarjena, ampak izsiljena od ljudstva, ki je postalo zahtevnejše.

Politika je zelo ranljiva; en njen del je pravkar zgrmel z oblasti, drugemu, ta čas vladajočemu, grozi, da bo na volitvah, ki bodo morda jutri, padel iz parlamenta. Krizno dogajanje obvladuje z vidno težavo. Napoveduje se vstop alternative v parlament (alterstranke še ni, a po svoje že deluje kot konkurenca) in ponavljanje protestov. Denarja za podkupovanje množic ni.

Prelom je prineslo lansko leto: neumno brutalna in tudi ekonomsko katastrofalna vladavina Janševe koalicije, stopnjujoča se socialna stiska, nato pa še prelomni protesti. Kolektivno smo se zavedeli globine krize in zmaličenosti kapitalizma in demokracije na izvirni slovenski način. Politika in večina elit sta globoko nepriljubljeni, celo osovraženi, ljudstvo pa jezno in skrajno nezaupljivo. Janša je bil glavna tarča protestov, vendar so bili in so še usmerjeni tudi proti politiki kot celoti, torej tudi proti sedanji oblasti, ki je tako in tako deloma stara.

Njena nakazana nova občutljivost je izraz ranljivosti, ne pa globljega spreminjanja. Toda vlada bo hočeš nočeš morala pokazati več, ponuditi trdnejše dokaze drugačnosti, se pravi realne, zakonske in sistemske spremembe, na primer ukrepe proti sistemski korupciji, o kateri pogosto govori protikorupcijska komisija. Ta čas smo še svetlobna leta daleč od zahtevane prenove politike.

Premierkina ponudba za dialog z alternativo se zdi zgolj taktičen korak. Veber se je s selektivnim vabljenjem na razpravo o referendumski zakonodaji prav osramotil – ali pa razgalil. Podobno je s kadrovanjem še sveže oblasti.

Toda samo koketiranje z drugačnostjo je obupno premalo. Vlada ima dve absolutni prioriteti. Eno je oživljanje gospodarstva (prek sanacije bank itd.) in dramatična nujnost, da se izognemo vladavini trojke. Druga je postopno vračanje zaupanja v politiko. Druga naloga je enako pomembna kot prva – zaupanje postaja odločilna beseda. Krizo bo mogoče obvladati le, če ljudstvo »terapiji«, v vsakem primeru boleči, ne bo preveč nasprotovalo.

Zato je občutljivost oblasti za elementarno družbeno poštenje in pravičnost (to sta tesno povezana pojma; nepošteni ljudje ne morejo delati pravičnega sistema) ključna. K temu spada, kot rečeno, spopad s sistemsko korupcijo, drugačno delovanje nadzornih institucij in samoočiščenje strank. Del tega testa je tudi premierka sama; v marsičem je Jankovićev »izdelek«, zdaj pa se mora, ker jo položaj, javno razpoloženje in politično preživetje silijo v to, od njega čim bolj oddaljiti. Človeško gledano je to nehvaležno, s stališča javne higiene pa neizbežno.

Posluh za jezo in novo zahtevnost družbe je za oblast torej življenjsko pomemben, bolj, kot se tega trenutno zaveda. Če se Bratuškova kot ključna osebnost oblasti za politično in družbeno higieno ne bo dovolj zmenila, bodisi zato, ker jo bo preveč požrla kriza ali ker za to preprosto nima občutka, bo slabo končala. V nasprotnem primeru si lahko tudi osebno pridobi avtoriteto, ki jo bo krvavo potrebovala. In od te oblasti je veliko odvisno. Dve slabi vladi v kriznih časih je Slovenija nekako še prenesla, s tretjo bo počilo.

Odpor proti spremembam, proti resnemu napadu na klientelizem, korupcijo, nečiste zveze … je velik. V tem pogledu je slabo nastavljen ves sistem, začenši z medsebojnim razmerjem treh vej oblasti – parlament je pokorna podružnica izvršne oblasti, ta pa se je prepletla z gospodarskimi in drugimi lobiji. Enako hud problem je mrtvoudnost celotne nadzorne sfere. Oči neštetih inšpekcij, uradov, služb, nadzornih svetov so zatisnjene – ves obsežni nadzorni sistem z zelo redkimi izjemami deluje leno ali sploh ne.

Del tega trohnečega mirovanja je tudi razpoloženje množic. Po eni strani so upravičeno jezne na tiste zgoraj, po drugi so deloma tudi same sprejele izigravanje predpisov, prakso roka roko umije, črnograditeljstvo kot narodni šport. Nismo popolnoma gnila družba, zelo načeti pa smo.

Logično je, da je pritisk usmerjen zlasti proti politiki, ki ima največ moči, da prebudi spečo pokrajino pod sabo. Težava je v tem, da tej politiki mirovanje nadzornih institucij ustreza.

Tudi v tem pogledu je protestništvo kot motnja v velikem dremežu izjemno pomembno. Politiko enako kot dramatični položaj države sili, da postane racionalnejša in poštenejša. Pri tem je čas, da se vzame skupaj tudi samo in – poleg formiranja, artikuliranja, povezovanja – že zdaj začne dajati tudi konkretne predloge ali sklope predlogov o različnih stvareh. Akademske višave se morajo povezati s praktičnimi nižinami. Profil se dela tudi tako.

Kako gledati na nakazane spremembe občutljivosti politike? Lahko jih vzamemo kot kozmetične ali prevaro ali pa kot začetek zaželenega procesa. Tudi v drugem primeru ostaja pritisk na politiko nujen, vendar je slabo, če se spremeni v slepo naskakovanje. Postopni majhni koraki so dobrodošli, če niso samo blef. Če so blef, bo to hitro razkrito in bo škodilo vsem, tudi oblasti. Če niso blef, a so a priori zavrnjeni, pa se bo oblast zakrknila, spet v škodo vseh.