Suverenost in samostojnost

Jože Vogrinc

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Javna pamet

Spet nam grozi izguba suverenosti. Taki so spet naslovi v časopisih, to kažejo zaskrbljeni obrazi komentatorjev. Če na Pučniku pristane apokaliptična trojka, bo Slovenija izgubila suverenost. Če pa bodo tisti, ki nas kot državljane zastopajo in jim neupravičeno rečemo kar država, pridni in bodo z zgovornimi gibi nedvoumno nakazali ljubiteljem družinske srebrnine, da jih vabimo, naj si postrežejo z njo, bodo suverenost ohranili?!

Opozorila o izgubi suverenosti niso v Sloveniji nič novega, saj smo jih slišali že ob vstopanju v Nato ali v EU, pa tudi prej in pozneje. Ko se stvar zgodi, komentatorji utihnejo. Učinek je presenetljiv: čeprav se je država vsakič odpovedala kakšni svoji pristojnosti, sosledje opozoril pred dogodkom in molka po njem proizvede vtis, kakor da je Slovenija še suverena. Samostojnih dokazov o ohranitvi suverenosti pač ni zaslediti. Kako pa sploh vemo, da je Slovenija suverena? Karkoli si mislite o rajnki SFRJ, o njeni suverenosti ni bilo dvoma: upala si je sestreliti vohunsko letalo, pa četudi je bilo ameriško ali sovjetsko.

Suverenost neke države je pojem, ki ima pomen le v razmerju do drugih držav. Samostojna država je suverena na svojem ozemlju. Nobena druga ji nima pravice in ji po definiciji ne more vsiljevati politike in zakonov na njenem ozemlju. Smisel suverenosti je kajpak v tem, da varuje blaginjo vseh državljanov (in državljank!). Učinkovita je le, če dejansko velja kot vzajemno spoštovanje pravic med državami in če je država dober dom za vse svoje državljane. Prvi pogoj je zadovoljivo izpolnjen samo ob ravnotežju moči med državami, drugi pa zgolj tam, kjer ni družbenih krivic: izkoriščanja, zatiranja, revščine, lakote … Skratka, malo kje.

Težava s podedovano predstavo o suverenosti je, da po njej ljudje vse bistvene potrebe zadovoljujejo na ozemlju države, kjer so doma. To nikoli ni bilo res za vse ljudi, zlasti pa danes ne velja več skoraj za nikogar. Živimo v svetu emigrantov, imigrantov in diaspor. V svetu, kjer potres na Tajvanu ogrozi »just in time« ali »on demand« proizvodnjo vseh naprav, ki vsebujejo zahtevne čipe. Kjer priča o globalizaciji večina reči, ki jih uporabljamo vsak dan. Občudovalci kaosa imajo radi pravljice o posledicah metuljevega zamaha s krili. Bolj bi nas moralo skrbeti, da bodo stradali v Kolumbiji ali v Keniji, če nehamo piti kavo. Še bolj pa, da samohranilke v Sloveniji izgubljajo delo, ker na Kitajskem in v Indiji zatirajo sindikate.

Če se vam zdi, da vse to nima zveze s suverenostjo, se spomnite, da sever Evrope pravkar ohranja varljivi socialni mir in suverenost enih držav tako, da vsiljuje obubožanje, razprodajo imetja in dolžniško suženjstvo – se pravi nesuverenost – državljanom drugih držav.

V svetu in v Evropi danes je državna suverenost pravna fikcija: obred, ki se ga v medsebojnem občevanju države držijo za urejeno izvajanje transakcij, katerih dejanska vsebina, podmene in posledice so izkoriščevalska in zatiralska medsebojna razmerja med tistimi, ki sklepajo dogovore. Seveda ne zagovarjam ideje, naj se v meddržavnih odnosih ali v pravni teoriji in praksi odpovemo pojmu suverenosti. Zavzemam pa se, da bi tisti, ki jih skrbi izguba suverenosti, bolje razumeli in bolje ubesedili, za kaj gre pri družbenih odnosih, ki jih poskušajo zajeti s tema dvema besedama. Sta le še ideološko mašilo za bojazni in misli, ki ostajajo neizrečene, in kot opravičevanje nedejavnosti predstavnikov države pri varovanju temeljnih življenjskih razmer državljanov.

Kako pa sploh vemo, da je Slovenija suverena? Karkoli si mislite o rajnki SFRJ, o njeni suverenosti ni bilo dvoma: upala si je sestreliti vohunsko letalo, četudi ameriško ali sovjetsko.

Bistveno vprašanje za državljane Slovenije danes je: komu služi država in kako? Socialna država je bila kompromis, ki ga je kapital sklenil z delavskim razredom kot manjše zlo od izgube oblasti. Sklenil ga je, ko ga je bilo strah. Veljal je v blaginji pred krizo v sedemdesetih letih, med hladno vojno. Po tistem se je v okrnjeni in sprevrženi obliki obdržal le tam, kjer so breme zadolževanja lahko preložili na tuja ramena, se pravi v državah bank upnic. Nekdanje evropske socialistične države so z razprodajo družbene lastnine dejansko odpisale tudi svojo suverenost. Kapital in moč sta skoncentrirana v državah, kjer lahko kapital in državni aparat mobilizirata drug drugega za obrambo temeljnih interesov vladajočega razreda. Države, katerih lastnina je pretežno v rokah korporacij, so prisiljene biti pridne.

Slovenski oblastniki so bili pridni že vse doslej, ko se še igrajo z našimi zadnjimi srebrnimi žličkami. Že dolgo ne omenjajo več suverenosti, kadar sprejemajo zakone. Naše zakone uravnavajo »finančni trgi«. Če kakšen politik pomotoma še omeni »nacionalni interes«, ga »domači« ekonomisti, ki služijo upnicam, okrcajo, da ga je sram.

Ne gre za suverenost. Gre za samostojnost. Seveda ne v smislu zadovoljevanja vseh potreb v lastni državi. Država mora postati orodje samostojno izbrane razvojne smeri družbe. Samostojnost nikoli nikomur ni kar dana. Treba si jo je izboriti in si jo izdelovati po meri vedno znova. Zato moramo državo vzeti iz rok izterjevalcev dolga za korporacije.

Sodeč po mnenjskih anketah dajemo državljani zdajšnji vladi čas, da se še enkrat zadolži in da jezo ljudstva pomiri za tako dolgo, da bo mogoče organizirati nove volitve. Nismo pa ji dali mandata, da nadaljuje hlapčevstvo brez odpora. Nasprotno! Sami sebi smo dali čas za prenovo družbene perspektive in političnega besednjaka. Kompromise z upniki sme sprejemati v imenu družbe le tisti, ki lahko dokaže, da si prizadeva za našo skupno samostojno prihodnost!