Grega Repovž

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Odtegnitev

Jurij Gustinčič je pred kratkim v svoji kolumni opozoril na hecno – prijazno rečeno – značilnost Slovencev: da tujce vedno sprašujemo, kaj jim je bilo najbolj všeč v Sloveniji. Ni dvoma, da jim je bila Slovenija všeč. Misliti drugače, da morda Slovenija ni najlepša dežela na svetu, je malodane bogokletno.

A to je ena plat. Druga je, da prav ti Slovenci hkrati med sabo o Sloveniji govorijo kot o najbolj skorumpirani državi, državi z najslabšimi politiki in direktorji, državi pokvarjene elite, državi, kjer so vsi lopovi in pokvarjenci, vsi enaki. Težko je najti za kogarkoli dobro besedo. Ne za učitelje, ne za zdravnike, ne za sodnike, ne za delavce. Vsakogar raje takoj udarimo s krepelcem po betici.

To verjetno izhaja iz majhnosti in ujetosti v ta naš mali svet.

Čas, ko je Janez Janša odsoten iz javnega prostora – pri čemer, nobenih skrbi ali utvar, vrnil se bo –, velja izkoristiti v skladu s prej omenjenim razmislekom: velja začeti razpravo o tem, koliko njega, njegovega načina razmišljanja in prezentiranja stvarnosti je v tej državi prisotnega tudi, ko njega ni. Še bolj grobo rečeno: v Sloveniji po več kot dvajsetih letih njegovega konstantnega ustvarjanja izrednih razmer ni mogoče mimo dejstva, da ima to posledice. Da smo bili vsi izpostavljeni janšizmu kot obliki političnega in družbenega življenja. Da smo zato vsi drugačni.

Janšizem kot oblika političnega boja je pravi populizem: ima veliko dimenzij, s skrajnim katastrofizmom vred, s poenostavljanjem in kazanjem na tistega drugega, s črno-belim slikanjem sveta in navsezadnje z lažjo kot popolnoma normalno obliko diskvalifikacije političnega sovražnika. S poudarkom na besedi sovražnik. Ti vzorci so se nam zažrli pod kožo, v celotnem političnem spektru, vsakemu po svoje. Takšni politiki in takšna politika ne okužijo le politike same, ampak svojo logiko vnesejo v vse pore življenja neke družbe.

Slovenija ni prva družba, ki se ji je to zgodilo. Ne bomo naštevali najskrajnejših primerov, dovolj je pogledati v našo bližino. Tudi Hrvaška je na primer morala doživeti katarzo, da je vsaj približno razčistila z obdobjem, ko je njeno politiko oblikoval skrajni populist in nacionalist Franjo Tuđman. Pa je res? Težko je to sploh sprejeti.

Se je Slovenija zmožna spoprijeti s posledicami dolgoletnih političnih izrednih razmer, ki jih je ustvarjal Janša? Ali drug primer: se Korošci zavedajo, kakšna družba so bili v času Jörga Haiderja? Se zavedajo, kako zelo jih je ta politika zastrupila in kakšne so dolgoročne posledice take politike za družbo? Koroška se je začela spreminjati. A še zdaleč se to ni zgodilo takoj in nastavki nastajajoče drugačne družbe so rahli. So sploh sposobni priznati, kam jih je v času Haiderja odneslo? Smo mi?

Ker ko se enkrat družba naleze takšnega razmišljanja in delovanja, to preprosto ne odide iz nje samo od sebe. Nikjer se niso naslednji dan zbudili in postali normalna družba. Morda se to še najbolj kaže v medijih, ki v Janševi odsotnosti kar sami producirajo prav tak katastrofizem – v Sloveniji je še vedno vsak dan zadnji, usodni, končni, še vedno je vse usodno, še vedno je vsaka anomalija najhujša.

Seveda so mediji slika ne samo politike, ampak družbe. Ta družba kot celota nosi posledice dolgoletnih izrednih razmer in neskončnega katastrofizma. Da je družba prišla v neko normalnost, kjer predsedniki vlad vsak teden ne razkrijejo vsaj ene dokončne nečednosti ali ne oznanijo vsaj ene katastrofe ali dokončnega bankrota, bi morali čutiti kot olajšanje, kot razbremenitev – a se zdi, da to, vsaj če pogledamo medije, dojemamo kot odtegnitev. Janša je odšel, način dojemanja družbe in sveta okoli nas pa je ostal. Kakor da ne moremo ven, zadihati kot normalna družba, se težav lotevati normalno.

Pri čemer se je treba zavedati, da smo le v nekakšnem vmesnem obdobju, med predahom: vse se bo vrnilo v trenutku, ko bo Janša prišel s političnega dopusta.